S političnimi spremembami do drugačne kulture!

Od sedanje koroške kulturne politike ne moremo pričakovati sprememb; vedno znova namreč ugotavljam (in se že ponavljam), da gre denar, ki ga dežela namenja »kulturi«, v zabavljaške, komercialne »evente« in take oblike kulturnega delovanja, ki ne zahtevajo miselnih naporov. Zato ni čudno, da se za deželno kulturo razglašajo prireditve, na katerih prevladujejo ljudske šege in ljudsko petje, kar naj bi po mnenju njihovih pobudnikov odsevalo koroško kulturno identiteto, v resnici pa se izkoriščajo v politične namene, ki se trudijo ustvariti podobo dežele z eno samo prevladujočo resnico – da je v njej vse v najlepšem redu. Skratka: koroška kulturna podoba je popolni odsev koroške politike.
Kljub množici izrečenih (deklarativnih) besed o čezmejnem sodelovanju in povezovanju v prostoru Alpe-Jadran pa je tudi na tem področju »stanje duha« podobno: v kulturi ni resnih čezmejnih pobud, in še tistih, ki so, uradna Koroška ne podpira. Tako je tudi s (slovenskimi) kulturnimi projekti za čezmejno sodelovanje (s Slovenijo) v okviru novih razpisnih programov Evropske unije. Tak odnos lahko prepreči marsikateri dobronamerni kulturni projekt, ki bi v obojestransko korist povezal prebivalstvo to- in onstran državne meje.
Opisana kulturna podoba Koroške se ne bo spremenila, dokler v deželi ne bo prišlo do zaželenih političnih sprememb, ki jih – realno gledano – ni pripravljen uresničiti nihče drug kot socialdemokrati in zeleni. Dobro bi bilo, da bi se zeleni okrepili, čeprav je za koroško kulturno politiko morda še pomembnejša zmaga socialdemokratov. Verjamem, da bi pod njihovo oblastjo kultura lahko zajela več svežega zraka in svobodneje zadihala, na njenih ramenih pa se ne bi več uveljavljala politična samovolja koroške dežele. Potrebujemo prostore svobode za uveljavljanje potrebe po novih dosežkih v kulturi in uresničevanje kulture kot vrednote, ki izraža vsa spoštljivost do temeljnih človekovih vrednot, kot so jezik, solidarnost, socialna pravičnost, itd.
V deželi, iz katere intelektualci in kulturni ustvarjalci odhajajo, pa je treba vse priznanje izreči tistim, ki ostajajo in si prizadevajo, da tu in tam v kulturi le svobodneje zadihamo. S prizadevno pomočjo Ane Blatnik, ki kandidira za koroški deželni zbor, je doslej lažje zadihal marsikateri kulturni dom, marsikateri kulturni projekt koroških Slovencev pa se je lažje uresničil. Omenjenega denarja koroškim Slovencem ni odobril deželni kulturni referat, ki je v rokah BZO, ampak je Ana Blatnik zanj poskrbela tam, kjer o delitvi sredstev odločajo socialdemokrati. Tudi taki (majhni) premiki v deželi nekaj pomenijo. Zato sem prepričan, da je treba okrepiti v deželi tiste politične sile, ki omogočajo prav to!
Janko Malle