29 Mar Kultura v vlogi zaščitnice slovenske samobitnosti

Vloga slovenskih kulturnih društev v zadnjem stoletju – pliberško prosvetno društvo »Edinost« letos praznuje stoletnico svojega obstoja – ni bila nikoli enoznačna, zazrta v eno smer in slepo zaverovana vase. Čeprav so vsa kulturna društva v tem obdobju odigrala pomembno narodnoobrambno vlogo, pa se kljub temu sprašujemo, zakaj se mora sleherna manjšinska problematika, tudi ob govoru o kulturi, prikazovati kot izrazito politično vprašanje?
Pravzaprav je to dilema, ki koroške Slovence spremlja skozi njihovo celotno zgodovino. S kulturo smo se znali najbolje uveljaviti, s kulturo smo najbolj prepoznavni kot Slovenci. Res pa je tudi, da nam je politika v naših prizadevanjih po narodni enakopravnosti marsikdaj marsikaj preprečila: izgube na političnem področju so nam pogosto jemale voljo po kulturnem napredku. Povsod tam , kjer politika kulture ni omejevala, je bilo namreč več ustvarjalne svobode in napredka. Ko razpravljamo o kulturi koroških Slovencev, v njej lahko odkrivamo prizadevanja za zmanjševanje nasprotij, za boljše medsebojno razumevanje, sodelovanje in medsebojno oplajanje.
Slovensko prosvetno društvo »Edinost« v Pliberku je v zadnjih sto letih s svojo narodnoobrambno vlogo kljubovalo političnim mahinacijam in tako varovalo narodno integriteto. V vseh različnih in spreminjajočih se zgodovinskih okoliščinah je njihovo kulturno delovanje nepretrgoma oblikovalo in utrjevalo zavest o pripadnosti slovenski narodni skupnosti. Zaradi neenakopravnega položaja koroških Slovencev je slovenski jezik postal zavesten simbol pripadnosti narodu – zanj in za njegovo ohranitev ter rabo v javnosti se je namreč treba boriti – boriti tako kot za katerokoli drugo politično in socialno dobrino.
Zaradi takšnega stanja je kultura (tudi v Pliberku) v svojem bistvu omejena in lahko učinkuje samo na določenih ravneh. Odpiranje slovenske kulture navzven in tujim vplivom naj bi bilo sicer v Evropi, ki se združuje, nekaj povsem samoumevnega, toda v nobenem primeru ne bi smelo rušiti slovenske kulturne samozavesti.
V tej zgodovinski dilemi slovenske kulture je Slovensko prosvetno društvo »Edinost« ubralo svojo pot in postalo ena tistih gonilnih sil med koroškimi Slovenci, ki svoje kulturno »poslanstvo« povezuje s kulturno identiteto celotnega slovenskega naroda. Redka slovenska kulturna društva na Koroškem so v vseh časovnih obdobjih ljubiteljsko kulturo (petje, podeželski oder, idr.) umeščala v širši krog in z uresničevanjem kulturnega sodelovanja s Slovenijo ustvarjala pozitivno kulturno vzdušje. Medtem ko so smo in v nekaterih krajih južne Koroške še vedno zaznavamo signale odtujitve kulture koroških Slovencev od kulture »matične« Slovenije, je Slovensko prosvetno društvo »Edinost« ohranjalo stike s celotnim slovenskim prostorom kot nekakšno zgodovinsko zavezanost narodu, tradiciji in obstoju.
Celotna slovenska narodna skupnost se je doslej v kulturi prizadevala predvsem za ohranjanje slovenskega jezika in njegov obstoj. Tudi v prihodnje se bomo morali ukvarjati sami s seboj, hkrati pa bolj kot doslej svoje delovanje usmerjati v sodelovanje in sožitje z drugimi. V procesu demokratizacije Evrope se je v zadnjih desetletjih dogajalo nekaj nenavadnega: spoštovanje človekovih pravic je postalo vrhovno etično načelo demokratičnih odnosov. V tem smislu ostaja slovenska kultura za nas tako kot doslej nepogrešljivo in vitalno bistvo našega obstoja, za druge razpoznaven s pomočjo novih in kakovostnih oblik delovanja in bivanja: v kulturi imamo med vsemi svojimi dejavnostmi najboljšo priložnost in možnost za vzpostavljanje komunikacije in enakopravnega dialoga.
Ob stoletnici Slovenskega prosvetnega društva »Edinost« v Pliberku si želimo, da bi kultura tudi v prihodnje ostala najuglednejša, zaupanja vredna prvina slovenske samobitnosti in zaščitnica narodne integritete.
Janko Malle
Slovenska prosvetna zveza v Celovcu