07 Nov avstrijci so že dolgo Slovenci

»Evropska Slovenija in provincialna Koroška?« se je spraševal prof. Kronsteiner na simpoziju avstrijskega veleposlaništva – Prevlada hrvaških filologov – Slovenci in »Avstrijci« na tem prostoru skupaj že tisočletje
Delo
Na Veleposlaništvu Republike Avstrije v Ljubljani so pred nekaj dnevi pripravili simpozij na temo Novo sosedstvo v EU, Avstrija – Slovenija, na katerega so med drugimi povabili tudi red. prof. dr. Otta Kronsteinerja, ki predava na univerzi v Salzburgu. Imel je predavanje z naslovom »Evropska Slovenija in provincialna Koroška? O smislu jubilejev in spomenikov«. Za pogovor smo ga prosili tudi zaradi nekaterih zanimivih poudarkov, ki so jih vsebovale njegove teze.
Glede na vašo izhodiščno tezo (v naslovu predavanja) o evropski Sloveniji in provincialni Koroški – v čem je Koroška bolj provincialna, kot se nam zdi Slovenija?
Obstoj tisočletne nemške Avstrije je predsodek in neresnica. Avstrija je bila vedno večkulturna, v njenem osrednjem delu pa so sprva prevladovali Slovenci. Šele mnogo pozneje je nad njimi prevladala nemščina. To je tako zelo globinsko navzoče, da je celo samo ime Österreich slovenskega izvora! Prva omemba tega imena je namreč v nekem dokumentu iz 10. stoletja, ki dokazuje, da izvira to ime iz krajevnega imena gore, katere izvirno, slovensko poimenovanje je Ostravica – ker je na obe strani zelo strma. Slovenistika ima v Avstriji zelo dolgo tradicijo, delno v pozitivnem in delno v negativnem smislu. Zdaj bi morali pokazati, kakšno vlogo je imela slovenistika do zdaj in kakšno bi morala imeti v bodoči skupni Evropi. Slovenistika je namreč na avstrijskih univerzah potisnjena v kot, marginalizirana, vendar ne zavoljo nemško govorečih Avstrijcev, temveč zaradi velike prevlade, ki jo imajo na oddelkih za slavistiko hrvaški profesorji. Težave med Slovenci in Hrvati v Avstriji so posledica obrata, ki je nastal po odhodu Franca Miklošiča, prvega slovenista na Dunajski univerzi, ki je tudi ustanovil ta oddelek, in po prihodu Vatroslava Jagića, ki je začel z antislovensko usmeritvijo dunajske slavistike. Odtod tradicija napetosti, ki traja do danes. V Avstriji imamo namreč univerzitetni zakon, po katerem je slovenistika polni univerzitetni predmet. Ker prevladujejo hrvaški profesorji, so tudi informacije, ki jih dobivamo z dunajske univerze, hudo pomanjkljive. V Avstriji še vedno le redki vedo, da so Brižinski spomeniki najstarejši zapis slovenske besede. Nastal je v nekdanji Karantaniji, na ozemlju sedanje avstrijske Koroške in Štajerske, se pravi v Avstriji. Vsa krajevna imena do črte med Linzom in vzhodno Tirolsko, ki vsebujejo kakršnekoli slovanske prvine – in teh je izjemno veliko – so po izvoru ne »slovanska«, ampak koroška, se pravi slovenska. Ko sem davno tega pisal svojo disertacijo o slovenskih krajevnih imenih, me je profesor zavrnil: »Ne, to niso slovenska, to so slovanska imena.« In pod tem naslovom je žal disertacija izšla. V resnici so to slovenska imena in jih je ogromno, vse do Donave na severu …
Vi poučujete slavistiko na univerzi v Salzburgu?
Ja, ker nimamo katedre za slovenistiko, temveč za slavistiko, ki vključuje širši spekter slovanskih jezikov. Dr. Katja Sturm-Schnabl, ki je prav tako sodelovala na simpoziju, pa je profesorica slovenistike na dunajski univerzi, kjer sploh ni sistematiziranega univerzitetnega mesta. Na žalost je tradicija tako močna, da potvarja tudi vedenje avstrijskih filologov, saj so nekateri Hrvati prepričani, da so Slovenci kajkavci ali alpski Hrvati in slovenistiki še vedno ne dajo mesta, ki ji v okviru univerze pripada.
Na kakšne načine pa se trudite, da bi spremenili odnos do slovenistike? Ali spodbujate tudi mlajše generacije, ki vas bodo nasledile?
Tudi ta intervju lahko pripomore k širjenju zavesti o pomenu slovenistike. O tem, da so bili Brižinski spomeniki slovenski in da se je v srednjem veku na današnjem avstrijskem ozemlju govorilo slovensko; da je bil to deželni jezik, ne samo na Koroškem, ampak tudi na Štajerskem, se pravi na območju bivše Karantanije. Slovenci in »Avstrijci« smo torej tu skupaj že tisočletje, praktično od vedno. Zato je avstrijsko kulturno in literarno zgodovino potrebno praktično napisati na novo.
Vendar je potem bolj smiselno zgodovinsko zavest spreminjati v Avstriji, Slovenci se zavedamo pomena Brižinskih spomenikov za našo kulturo.
V Sloveniji se včasih širi tudi napačno prepričanje, saj z dunajske univerze prihajajo »hrvaške« informacije. Univ. prof. dr. Radoslav Katičić, ki bo nastopal na konferenci Cobissa novembra v Mariboru na temo Kulturno-zgodovinske vezi v srednji in jugovzhodni Evropi, je bil dvajset let grobar slovenistike na dunajski univerzi. Preprečil je vsakršno sistematizacijo, ki bi bila nujno potrebna. Za marginalizacijo slovenistike v Avstriji torej niso krivi samo nemški Avstrijci, temveč slavisti. Seveda obstaja mlada generacija. Na konferenci je sodelovalo nekaj perspektivnih mladih doktorjev znanosti, ki bodo nadaljevali delo na področju slovenistike, a poprej bodo morale avstrijske univerze s slovenističnim programom urediti sistematizacijo delovnih mest. Na Dunaju je bilo ravnokar ustanovljeno eno asistentsko mesto za določen čas treh let, manjka pa še vedno sistematizirano profesorsko mesto. Na avstrijskem ministrstvu za šolstvo in zunanje zadeve slovenistiko podpirajo, ampak univerzi delovnih mest ne morejo diktirati.
Slovenci in Avstrijci že dolgo živimo skupaj, ampak včasih se zdi, da se ne razlikujemo samo po jeziku, ampak da gre tudi za razlike v mentaliteti. Zakaj se je povečevalo število nemško govorečih posameznikov, zmanjševalo pa število slovensko govorečih?
Avstrijci in Slovenci smo živeli skupaj, na istih ozemljih in v istih državnih okvirih tako dolgo, da imamo skupno ali vsaj podobno skoraj vso kulturno dediščino, razen jezika. Vse težave v zvezi s Slovenci v avstrijskem prostoru nastajajo zaradi različnih/neustreznih izobraževalnih sistemov. Evropska zveza je uspešno združena na ravni monetarnega sistema; na ravni povezovanja in komplementarnosti šolskih sistemov pa smo še v kameni dobi.
Zakaj pa je do tega vseeno prišlo?
To je bil postopni proces, ki je prišel z Zahoda in bavarski dialekt se je začel širiti, dokler ni preprosto prevladal. Dialekt, ki ga je govorila moja mama, ni bila nemščina, ampak bavarski dialekt, nemščino sem se naučil šele v šoli. Pri širjenju nemščine so imele pomembno vlogo izobraževalne institucije in cerkev.
Slovenija je sprejela zakon o uporabi slovenščine, ki je skoraj več razburjenja povzročil med haiderjanskimi Korošci, ki se sklicujejo prav na Evropo, kot pa med Slovenci. Ali se tudi v tem kaže njihov provincializem?
To je delikatno vprašanje. Poznam zakon, osebno pa ne verjamem, da se lahko jezik ohranja in razvija z zakonom. V Evropi je več držav, kjer imajo podobne jezikovne zakone, recimo Francija, Litva, Latvija idr., a nikjer nimajo določenih tudi kazni za kršenje tega zakona. Bolje je, če se jezik vzgaja in bogati skozi izobraževanje, saj ne verjamem, da bi lahko bila zakonodaja in odredbe bolj učinkovite. Še posebej ne, če so te odredbe namenjene tistim tujcem, ki se zanimajo za Slovenijo. Mislim, da bo slovenščina ostala tudi brez zakona.
Kako pa bo Evropska unija vplivala na obstoj in razvoj jezikov majhnih narodov?
Mislim, da je Evropska unija edina alternativa za obstoj Evrope in njenih kultur, zato sem vesel, da je do tega prišlo in da je zraven tudi Slovenija. Zanimivo bo videti, kako se bodo ohranjali manjši jeziki. Ne moremo pričakovati, da se bodo Portugalci, Španci ali Latvijci učili slovenščino, pomembno pa je, da majhni narodi gojijo dvojezičnost. Slovenci so v tem smislu najboljši Evropejci: že več kot 1000 let ohranjajo dvojezičnost, in to v vseh svojih regijah: na severu slovensko-nemško, na zahodu slovensko-italijansko, na vzhodu slovensko-madžarsko dvojezičnost.
Poznate teze o venetskem izvoru Slovencev? Kako jih ocenjujete?
O izvoru evropskih narodov imamo tisoče zgodb in tez, moja je, da Slovenci živijo na svojem današnjem ozemlju že od samih začetkov in da niso prišleki. Tu so bili še v času rimskega imperija, ko je obstajala provinca Noricum Mediterraneum; najprej so govorili keltsko, bili nato romanizirani in potem prevzeli še slovanski jezik. Iz vse te mešanice je nastala slovenščina. Ne, venetska teorija me ne zanima, to je ena lepa fantazija.
Kako pa so v okviru slavistike na Dunaju zastopani drugi slovanski jeziki, denimo poljščina ali češčina, bolgarščina?
To je še ena tragedija. Vse univerze v Avstriji sicer imajo oddelek za slavistiko, ampak realnost je ta, da vse vodijo rusisti in študenti slavistike pravzaprav študirajo ruščino; na prvem mestu je rusistika. Pri nas v Salzburgu je tako, da imamo poleg ruščine še češčino in poljščino. Za slovenistiko so namenjeni trije pomembnejši centri – na celovški, graški in dunajski univerzi.
Koliko študentov imate v Salzburgu?
Okoli 150 jih je vpisanih na oddelek slavistike. Na Dunaju jih je približno 800, od tega jih študira slovenistiko okoli 40.
Kako sodelujete s slovenskimi ustanovami?
Največ stikov vzpostavljamo s pomočjo osebnih poznanstev. Sam denimo sem osebno poznal vse avstrijske veleposlanike v Sloveniji. Ustanove, kot so univerze in inštituti, pa med sabo slabo ali premalo sodelujejo. Zelo primerna oblika sodelovanja bi bili skupni projekti. Študenti na Dunaju se zavedajo pomena slovenistike, zaradi dolge in bogate skupne zgodovine. V dunajskih arhivih je veliko zanimivih slovenističnih materialov, veliko snovi za znanstveno delovanje. V Salzburgu sem kot slavist v manjšini, kar konkretno pomeni, da imam na univerzi en sam glas. Sem v manjšini, zato tudi lažje razumem slovensko manjšino.
Jelka Šutej Adamič