03 Mar intervju s prof. Mauricom Williamsom o gauleiterju Rainerju

Slovenski tednik Mladina objavlja v zadnji številki (28.2.2005) zanimiv razgovor s univ. prof. Mauricom Williamsom o gauleiterju Rainerju. Razgovor je vodil Bernard Nežmah. Z dovoljenjem uredništva Mladine ga objavljamo na naši spletni strani.
»Celovška kotlina je bila še v začetku 19. stoletja v večini poseljena s Slovenci. In kaj so počeli Nemci? Dve stvari: širili so svoje območje in asimilirali Slovence. Karavanške Alpe so tako postale prikladna naravna meja, ki naj bi ločevala Slovence od Nemcev. Toda Nemci so se širili še naprej in tako ste celo na Kranjskem, južno od Karavank, našli številne žepe, poseljene z nemškim prebivalstvom.« Maurice Williams
Profesor Williams preživlja študijsko leto v Sloveniji, kjer pripravlja knjigo o avstrijskem nacizmu in njegovem osrednjem liku Friedrichu Rainerju, ki je bil med drugo vojno civilni upravitelj avstrijske Koroške, Gorenjske in po letu 1943 tudi Ljubljanske pokrajine, Primorske, Trsta in Istre. V intervjuju za Mladino orisuje zgodovino lokalnega nacizma, ki pa ni bila enosmerna, ampak je prihajala v nasprotje sama s seboj, ko je denimo sproducirala paradoks, v katerem so na avstrijskem Koroškem spomladi 1942 ustavili nasilne deportacije Slovencev prav ostri protesti nemškega prebivalstva in celo funkcionarjev ter častnikov nacistične stranke. Skratka, zgodovina nacistične okupacije Slovencev tokrat ni pripovedovana z gledišča slovenskega ali avstrijskega zgodovinarja, temveč iz hladne, a objektivne perspektive kanadskega raziskovalca.
Če vzamete Rainerja za prototip: katere okoliščine so iz nekoga, ki je bil recimo ekstremni patriot, naredile nacionalsocialista?
Rojen je bil na Koroškem, kjer je bilo in je še vedno območje radikalnega nemškega nacionalizma. Koroška leži na sami meji starega nemškega reicha, kjer sta se stikala nemški in slovanski živelj. Nemški nacionalizem se je konstituiral kot branik pred slovansko nevarnostjo. Podobno kot pri Nemcih na Poljskem, kjer sta se v stoletjih spopadala dva nacionalizma in so se potem meje premikale sem ter tja.
Na Koroškem je izjemno močen strah pred Slovani, posebno Slovenci. V nekem obdobju so prišli in se naselili do Donave, ne v velikem številu, a vseeno. Celovška kotlina je bila še v začetku 19. stoletja v večini poseljena s Slovenci.
In kaj so počeli Nemci? Dve stvari: širili so svoje območje in asimilirali Slovence. Karavanške Alpe so tako postale prikladna naravna meja, ki naj bi ločevala Slovence od Nemcev. Toda Nemci so se širili še naprej in tako ste celo na Kranjskem, južno od Karavank, našli številne žepe, poseljene z nemškim prebivalstvom. Če pogledate po vladarskih imenih in po aristokraciji leta 1914, so jo v večini sestavljala nemška imena. Zato je vladalo prepričanje, da je bil na primer Kranj nemško mesto. Kaj je počel Hitler? Spodnjo Koroško, se pravi Gorenjsko, je dal priključiti nemškemu reichu, kar je bila operativna naloga za gauleiterja Rainerja, civilnega upravitelja Koroške.
Kakšne so bile Rainerjeve osebne izkušnje?
Njegova družina je bila izjemno nacionalistično usmerjena. Po očetovi strani je našel nemške korenine za nekaj stoletij, in to vseskozi na Koroškem. Ko so leta 1918 v Celovški kotlini izbruhnili nasilni spopadi med Slovenci in Nemci, sta bila Rainerjev oče in brat prostovoljca v vojaških enotah, Rainer pa je bil kot gimnazijec vključen v prostovoljne brambovske enote. Celotna družina se je angažirala v obrambi nedeljivosti koroške province, se pravi, da so počeli vse, da plebiscit za Slovence ne bi uspel. Že v najstniških letih se je videl kot branilca nemštva, hkrati pa si je želel, da bi asimiliral vse slovensko govoreče Korošce, s čimer bi napravil Koroško za čisto nemško deželo.
Ko se je pojavila nacionalsocialistična stranka, se je takoj vključil vanjo?
Ne, to je storil šele leta 1930. V dvajsetih letih je organiziral militantna gimnastična društva, ki so združevala telovadne in vojaške spretnosti. Te paramilitantne skupine so bile namreč način, kako zaobiti določilo saintgermainske mirovne pogodbe, ki je Avstriji prepovedala vojsko, številnejšo od 30.000 mož.
Kakšna je bila razlika med nemško in avstrijsko nacionalsocialistično stranko? Za Hitlerja so bili glavni sovražnik Židje, za Avstrijce pa koroški Slovenci?
Kaj v Hitlerjevem gibanju je pritegnilo Avstrijce? Bili so očarani z nacionalno noto, antisemitizem je bil nekaj naključnega. Na Koroškem tako rekoč ni bilo Židov, vsega 0,3 odstotka. Tu je treba upoštevati tudi druga nacionalistična gibanja s konca 19. stoletja. Vsa so bila antisemitska. V Franciji ste imeli afero Dreyfus, v Rusiji pogrome, v ZDA, v Kanadi je veljalo geslo none is too many –»nobeden je že preveč«. Vedeti je treba, da antisemitizem ni bil izključno nemški pojav. Ko so Avstrijci sprejeli Hitlerjev nacionalsocializem, ga niso zaradi antisemitizma. Nemško govoreči Korošci so bili od druge polovice 19. stoletja zelo uspešni v potiskanju Slovencev prek Karavank. Za to so izumil še poseben izraz Vindišarji, ki je pomenil slovensko govoreče Nemce. Mehanizem kolonizacije, ki so ga Angleži vedno uporabljali v svojih kolonijah. Gre za mit, prek katerega so lahko Slovenci postajali lojalni Nemci. Mit o Vindišarjih kot potomcih starega nemškega plemena, ki je po naključju začelo uporabljati slovanski jezik. Ko je Rainer govoril o koroškem vprašanju, je meril na dve strategiji: asimilacijo Slovencev ali pa deportacijo, ne to je premočna beseda, recimo raje spodbujevalne mehanizme, da bi se sami odselili.
Kaj je pomenil njegov termin »končna rešitev koroškega vprašanja«?
Prepričati vse slovensko govoreče Korošce, da so Vindišarji in da sprejmejo, da so del nemškega reicha.
Katera sredstva je uporabljal?
V začetku silo. Ali boš to storil ali pa te bomo deportirali ali aretirali. V nekaterih primerih tudi ustrelitve. Hkrati pa je uporabljal tudi manj nasilne taktike. Prepoved uporabe slovenskega jezika v javnosti, prepoved delovanja slovenskih društev in knjižnic, ponemčevanje slovenskih imen in priimkov. Storil je vse, da bi odstranili slovenske duhovnike, intelektualce. Toda te taktike je začel transparentno uporabljati šele po letu 1941. Še ob ljudskem štetju leta 1939 se je 10 odstotkov prebivalcev opredelilo za Slovence. Pred letom 1941 je namreč nemški reich gojil razmeroma prijateljske odnose z Jugoslavijo, pri čemer je bil v skrbi za nemško manjšino v Jugoslavijo, za folksdojčerje. Ko pa je Jugoslavija kapitulirala, je začel uporabljati bolj brutalne metode. Hkrati je dobil priložnost, da ponemči tudi Gorenjsko. Tako sta sočasno potekali dve kampanji, ena na Koroškem, druga na Spodnjem Koroškem, kar je bil nacistični termin za Gorenjsko. S tega območja je med letoma 1941 in 1943 izseljeval ljudi, največ na Hrvaško in v Srbijo.
Kaj je Rainerja zadrževalo, da za Slovence ni uporabil iste strategije kot Hitler za Žide? V času, ko je imel absolutno moč, je uporabljal razmeroma humane metode za dosego končne rešitve slovenskega vprašanja.
Mislim, da sta razloga dva. Oče Rainerjevega starega očeta po materini strani je bil najverjetneje Slovenec. Njegov ded je kot učitelj poučeval v slovenskem jeziku. To je veljalo za številne Korošce, ki so v nekaj generacijah svojih prednikov odkrivali slovenske korenine. To ni pomenilo isto kot biti Žid, za katere je Hitler rekel: kdor je enkrat Žid, bo zmeraj Žid. Mnogi nemški nacionalisti so leta 1920 na plebiscitu glasovali za Avstrijo, čeprav so bili slovenskega rodu. Zato je vladala ideja: »Mi nočemo fizično pobiti teh ljudi, hočemo le, da postanejo dobri Nemci.«
Drugi razlog je bil, da je proces asimilacije Slovencev potekal že dolgo pred nacionalsocializmom, ko so se nemški nacionalisti zbirali v klube, da bi zbrali denar za odkup slovenskih posesti. Ideolog teorije Vindišarjev je bil zgodovina Martin Wutte, ki je bil tudi Rainerjev učitelj. Rainer je po njem prevzel idejo asimilacije, ne iztrebljenja.
Kako ravnati s skrajnimi slovenskimi nacionalisti, z iredentisti? Te skupine pa ni imel namena asimilirati, ampak eliminirati z deportacijami, z zapori in v nekaterih primerih z uboji. Sklepal je, da gre le za majhno skupino, da če se bo znebil vodij, bo preostalo prebivalstvo sprejelo asimilacijo. Skratka, da bo iz Slovencev lahko napravil Nemce.
Je z enako politiko vladal tudi na Gorenjskem?
Jeseni leta 1942 je sprevidel, da njegova politika v Spodnji Koroški ne bo delovala. Nasilje je postajalo prehudo. Ne zaradi partizanskega upora, ampak zaradi upora prebivalstva. Če se je zgodil na primer kakšen incident, so Nemci vpeljali kolektivno kaznovanje. Prepovedali so vožnjo s kolesi, zaprli gostilne, uvedli restrikcije pri prehrani. Kaj so s tem storili? Antagonizirali so pasivno okolje, ki je kazalo nezadovoljstvo z nemško politiko. Hkrati je uvidel, da se med nemškimi Korošci zmanjšuje zanimanje za premikanje južne nacionalne meje prek Karavank. Ljudje, ki so bili aktivni v plebiscitni kampanji 1918–1920, so bili kasneje tudi podporniki nacizma. Toda zdaj je Rainer ugotovil, da prvi ne podpirajo širjenja nemštva prek meja Koroške. Kaj je storil? Spremenil je taktiko do Slovencev na Gorenjskem: napovedal je konec deportacij, odpravil je kolektivne kazni, jih poskušal prepričevati in podkupovati z gradnjo cest in drugimi ugodnostmi. Pričakoval je, da bo Nemčija leta 1943 dobila vojno. In da bo v zanosu zmage lahko vlagal denar v šole, v gospodarstvo, da bodo Slovenci postali bolj navdušeni nad nemško zmago.
Zakaj je Hitler sploh postavil Rainerja za gauleiterja za Koroško?
Ne vem dokončno, lahko, ker ga je hotel nagraditi za uspešno vodenje Solnograške pokrajine in ga je poslal v njegovo rojstno provinco. Morda zato, ker je po zlomu Jugoslavije hotel germanizirati Gorenjsko in je videl v Rainerju pravo osebnost.
Preden je Rainer postal gauleiter za Koroško, je vodil Solnograško. S čim se je tam prikupil Hitlerju? Tam vendar ni bilo v opaznem številu ne Slovanov ne Židov.
Niti ne komunistov ne socialistov. Napravil je tri stvari. Najprej je dokazal, da je sposoben vodenja dežele. Leta 1938 je bil star vsega 35 let, brez izkušenj v administraciji, brez voditeljskih dokazovanj. A uspelo mu je znižati inflacijo s 23 odstotkov na 4 odstotke, gradil je avtocesto Salzburg–Dunaj, dal zgraditi več tisoč novih stavb. Poleg tega je napadal katoliško cerkev, plenil je njeno premoženje, zapiral cerkvene šole, spravljal v zapore duhovnike. Občutno je zmanjšal cerkveni vpliv na Solnograškem. In tretjič, Salzburg je naredil za nemško kulturno prestolnico; rad je imel teater in opero, vabil je slikarje, pesnike in kiparje v mesto. Seveda je bil Salzburg znan že poprej, toda pod njegovo upravo so na veliko obnavljali stavbe, spodbujal je umetnost, poezijo. Vpeljal je znanstveni teden, na katerega so prihajali vsi vodilni nemški akademiki. Iz Hitlerjeve perspektive je bil bistroumen, inteligenten, antiklerikalec, predvsem pa izjemno zvest. S Hitlerjem sta si bila blizu, ker sta oba prihajala z nemškega roba, Hitler je živel na Dunaju, do kamor so segali Čehi. O sebi je Rainer pravil, da je bil on tisti, ki je sloganu »Ein Reich, ein Volk« dodal še »ein Fuehrer«, se pravi da je bil on avtor slogana, s katerim je v radijskem nagovoru ob anschlussu leta 1938 avstrijski nacionalsocialistični vodja Klausner končal svoj govor.
Kakšen odnos je imel s Hitlerjem?
Vsekakor ni spadal v notranji intimni krog, tudi ne v drugi krog, kjer sta bila na primer Goering in Goebbels. Spadal je v tretji krog, se priložnostno srečeval s Hitlerjem na štiri oči.
Z njim ni bil v neposredni telefonski zvezi? Vsekakor ni spadal v notranji intimni krog, tudi ne v drugi krog, kjer sta bila na primer Goering in Goebbels. Spadal je v tretji krog, se priložnostno srečeval s Hitlerjem na štiri oči.
Najprej ne, ko pa je postal komisar za Istro in Ljubljano, mu je postal neposredno podrejen. Točneje, telefonsko je poročal njegovemu namestniku Bormanu. Njegov bližnji kontakt je bil Himmler, ki je načrtoval naselitev Nemcev na slovanskih ozemljih.
Je bil Rainer idejni vodja deportacij koroških Slovencev?
Ko je jeseni leta 1941 postal gauleiter za Koroško, je že nasledil deportacijske načrte za tako imenovane slovenske iredentiste. Šlo je za nadaljevanje dogovora med Hitlerjem in Mussolinijem, po katerem bi Nemce iz južne Tirolske preselili na območje reicha. Toda Hitler ni kazal zanimanja za to, Mussolini je postajal živčen in vključil se je Himmler, ki je načrtoval, da bi začeli v manjšem obsegu. Načrt je bil, da bi del slovenskih govorcev izselili iz Koroške in namesto njih naselili Nemce iz Kanalske doline. Do aprila 1942 so sestavili seznam slovenskih iredentistov in potem izpeljali akcijo, v kateri so dali ljudem pol ure časa, da vzamejo svoje stvari, in jih odpeljali v taborišče pri Celovcu – 1400 ljudi. Nato so jih razselili po ozemlju reicha. Ko pa je postalo to dejanje znano, so se pokazale resnične vezi med Slovenci in Nemci. Funkcionarji nacistične stranke, vojaški častniki, wehrmachtovci, civilni funkcionarji so odšli k Rainerju in vehementno protestirali, da niso izselili iredentistov, ampak dobre Vindišarje. Z Norveške ga je v divji jezi poklical po telefonu nacistični funkcionar Steinacher in besnel, da je deportiral družine slovenskih simpatizerjev, ki se borijo v enotah nemške vojske na Norveškem. Koroški škof je protestiral zasebno, potem pa še javno zoper grdo ravnanje s Slovenci, protestiral je znani koroški pesnik Pekonig. – Kaj je storil Rainer? Poskušal je popraviti, kar se je dalo. Ustanovil je posebno komisijo, da bi proučila deportacije, in 10 odstotkov izseljenih je vrnila na njihove domove. Izrekel je javni opomin gestapu zaradi deportacij. Sam mislim, da je šlo bolj za taktični odgovor, s katerim naj bi pomiril javno mnenje. Maier-Kaibitsch, šef gestapa na Koroškem, je na procesu po vojni povedal, da je Rainer po deportacijah prišel k njemu, da mu čestita za dobro opravljeno delo. To pokaže drugačen obraz običajnih Nemcev, ki so bili zelo zaskrbljeni zaradi usode svojih sosedov in so jim pomagali s protesti. Ko je leto kasneje Rainer znova premišljeval o deportacijah, je to omenil v pogovoru s celovškim škofom. Ta se je temu ostro uprl in mu dva dni pozneje poslal uradno pismo z napovedjo ostrih protestov.
Rainer se je bil prisiljen taktično umakniti, čeravno se je vzporedno dogovarjal s prijateljem Odilom Globocnikom, ki je bil policijski poveljnik v Lublinu na Poljskem do leta 1943, kjer je s pošiljkami v taborišča smrti pripravljal prosto območje za izgon Slovencev iz Gorenjske na Poljsko.
Ta ljudski upor zoper deportacije govori o močnem vplivu na realnost nacizma.
Vsak totalitarni režim, tudi Titov, je moral računati na podporo množic. Če je ni dobil, je moral od časa do časa spremeniti vsaj politično taktiko. Drugače od demokracije, kjer se mora ta spreminjati ves čas. Politiki hkrati vodijo ljudstvo in mu sledijo.
Leta 1943 je bil Rainer imenovan za vrhovnega komisarja jadranskega območja, ki je združevalo Ljubljansko pokrajino, Istro, Trst, Gorico in Furlanijo. Kakšno politiko je izvajal tu?
Čeprav je fašizem kolabiral, je to ozemlje formalno še vedno ostalo pod italijansko jurisdikcijo. Praktično pa so ga vodili in urejali Nemci. Rainer je najprej ugotovil, da gre za dva različna dela območja, ljubljanskega, kjer je bilo skoraj izključno slovensko prebivalstvo, in drugega, kjer je šlo za mešana etnična območja, ki so jih naseljevali Italijani, Hrvati, Slovenci in nekaj Nemcev. Njegov pristop je bil zato drugačen. V ljubljanski provinci je dolgo razmišljal, da bi pasiviziral pokrajino s ponovno ustanovitvijo srednjeveške Vojvodine Kranjske, ki bi združevala ljubljansko območje in Spodnjo Koroško, se pravi Gorenjsko, in napravila Slovence bolj zadovoljne s takšno avtonomijo. Toda Hitler mu tega ni dovolil. Rainer je zdaj izhajal iz ugotovitve, da brutalna politika ne deluje, kar mu je povedal njegov mentor, zgodovinar Wutte. Da bi moral biti manj nasilen, delovati bolj simpatično. Da mora pokrajino pasivizirati, mu je narekoval tudi porast partizanskega gibanja.
Razmah partizanstva je razumel kot svojo napako?
Ne, razumel ga je kot grožnjo. Kako naj ravna do nje? Razmišljal je, da potrebuje zaveznike, in najboljši so se mu zdeli klerikalci.
Toda sam je bil antiklerikalec?
Seveda, ampak to dokazuje njegovo fleksibilnost politika. Moral je biti pragmatičen, da bi se lahko spoprijemal s partizanstvom. Presvetlila ga je zamisel, da ponudi klerikalcem: sodelujte z menoj in dal vam bom avtonomijo nad celotno Ljubljansko pokrajino in Kranjsko. Našel je skupni jezik s škofom Rožmanom in potem povabil generala Leona Rupnika, nekdanjega avstro-ogrskega oficirja, da prevzame predsedstvo nad območjem. Da se bori s partizani in da zagotovi delovno silo za tovarne. Dal mu je nemškega svetovalca, ampak tudi avtonomijo. Rainer se je dobro zavedal, da če tu ne bi bilo komunistov, ne bi dobil Rupnikove podpore. Gre za pakt s sovražnikom mojega sovražnika.
Kako je opisal škofa Rožmana?
Kot enega bojujočih se škofov iz srednjega veka. Rožman in Rainer sta potrebovala drug drugega, zato je pojem kolaboracije zapleten pojem. Ko bi bili Nemci uspešni in bi eliminirali partizane, bi imeli potem opraviti z Rupnikom kot slovenskim nacionalistom.
Isto je bilo v drugi vojni z velikimi zavezniki: Rooseveltom, Churchillom in Stalinom. Njihove politične filozofije so bile popolnoma različne, toda imeli so skupnega sovražnika. Med seboj bodo obračunavali potem.
Rainer, ki je germaniziral Koroško in Gorenjsko, je v Trstu in Gorici deloval paradoksalno, bil je podpornik slovenizacije, ko so pod njegovim režimom na novo ustanavljali slovenske šole in gimnazije?
Kot sem omenil, je vodil dvojno politiko. V Ljubljani je dal dominat Slovencem, v Trstu, Istri in na Primorskem je deloval po načelu večnacionalnosti. Tam je prevzel avstro-ogrsko politiko, ko je dajal manjšinam posebne pravice. To je storil, ker je potreboval mir. Imel je izkušnjo, da njegova politika ni delovala na Koroškem, zakaj bi potem tod. Hkrati pa je imel opraviti tudi z Italijani in Hrvati, ki pa so bili nemški zavezniki. Zato je moral biti bolj prilagodljiv in je uporabljal lokalno prebivalstvo. Prepričan je bil, da so Habsburžani naredili veliko napako, ko so se preveč naslonili na Italijane. Pokrajino je tako razdelil na šest regij, vsaki pa določil prefekta, ki ga je izbral po nacionalnem ključu, ustrezno največji nacionalni skupini. Enako je storil pri županih in po vaseh, kjer so bili bodisi Slovenci, Hrvati ali Italijani. Dal je videz, da lokalni nacionalisti vodijo svoje zadeve. Realnost je bila seveda drugačna, zakaj vsak prefekt je imel ob sebi nemškega svetovalca, ki je bil v resnici odločujoč. Tako kot v kolonializmu 19. stoletja ali pa v današnjem Iraku, ki ga vodi ameriški svetovalec.
Kakšna je bila njegova jezikovna politika?
Znova je dopustil rabo slovenščine na Gorenjskem, z argumentom, da jo je priznal kot drugi jezik. Vojaški odnos Nemcev do partizanov na Balkanu je bil izjemno brutalen, toda njegova civilna politika se je zmehčala. Še več, odstavil je italijanske funkcionarje, ki so bili fašisti, in jih zamenjal z Italijani, ki niso bili politično profilirani. Dovolil je delovanje slovenskih društev, gledališč, izdajanje časopisov, šole, javne napise. Okrepil je propagando. V Istri je s skupino nemških propagandnih reporterjev poskušal prepričati Slovence, Italijane in Hrvate, da nemška okupacija ni slaba. Ta skupina je izdajala časopise, magazine, pamflete, po vaseh so prikazovali propagandne filme.
VPR Rainer je bil očitno tip izobraženega nacista. Od kod je črpal vednost?
Mislim, da je veliko bral, saj je v veliko izjavah omenjal knjige, ki so nanj vplivale. V tridesetih letih je tako prebiral delo o avstro-ogrski politiki na Jadranu, katere avtor meni, da je Avstro-Ogrska pretiravala z naslonitvijo na Italijane. Rainer, ki je to knjigo poznal že ob izidu, jo je ponovno prebral, ko je prevzel vrhovno poveljstvo nad tem območjem. Bil je otrok Avstro-Ogrske, proučeval je njeno zgodovino, študiral je pravo. Bil je nacist, ki je po eni strani sledil principom stranke, hkrati pa svojim ambicijam. Bil je tip človeka, ki bi lahko nasledil Hitlerja. Če bi se nacionalsocializem nadaljeval, če bi se Hitler umaknil, bi ga Rainer lahko nadomestil. Imel je dobro mrežo zvez, bil je inteligenten, imel je odlične vodstvene lastnosti, vedel je, kaj se dogaja okoli njega, bral je vojaška in policijska poročila, lahko bi peljal tretji reich na naslednjo stopnjo. Kot predstavnik naslednjega rodu nacistov. Isto se je dogajalo v komunističnih državah, ko so stare borce zamenjevali z novimi pragmatiki.
So bile njegove mehkejše metode vpeljane s Hitlerjevim privoljenjem?
Na zasebnem srečanju ob prevzemu funkcije mu je Hitler rekel: »Hočem, da pripelješ mir v deželo, ne morem pa ti dati več vojakov.« Za svojo politiko je imel Hitlerjevo podporo. Toda po juliju 1944, po poskusu atentata, je Hitler zahteval nasilnejši pristop. Res pa je, da zadnje leto vojne Rainer ni več obvladal teritorija, saj je bila oblast bolj v rokah vojaških poveljnikov.
Na procesu v Ljubljani leta 1947 se je zagovarjal s primeri številnih pomilostitev na smrt obsojenih. Ste preverjali te navedbe?
Dam vam druge indice njegovega odnosa do Slovenije. Tik pred koncem vojne, ko so prišli k njemu škof Rožman in delegacija konservativnih nacionalistov s prošnjo, naj odstavi Rupnika, je še pred privolitvijo ukazal Roesenerju, da je formalno prepustil Gorenjsko pod Rupnikov oblast. Šlo je za dejanje, ki je trajalo le nekaj ur, toda simbolno je s tem na novo ustanovil staro Vojvodino Kranjsko. S tem se je branil na procesu, ko je dokazoval svojo naklonjenost slovenstvu. Ko se je skušal predstaviti kot prijatelj Slovencev. Ko je za nacistični pojem Spodnja Koroška za Gorenjsko pri Himmlerju dosegel, da ga je preimenoval v Zgornjo Kranjsko. Ko se je skliceval na svoj govor jeseni 1942, v katerem je zagotovil, da ne bo več deportacij Slovencev.
Na sojenju ni prevzel odgovornosti za surovosti, ki so jih zagrešili nad Slovenci dejal je, da sta to vodila Roesener in gestapo. Prelagal je odgovornost na druge. Ko je bil še v britanskem ujetništvu, so mu Britanci nastavili skrivni mikrofon, ki je snemal njegove pogovore z nacističnim sostanovalcem. Niso ga namreč imeli zaprtega v zaporu, ampak v neki gostilni. Ko sta se torej z gauleiterjem Štajerske pogovarjala, ni nikoli izrazil ne obžalovanja ne obsojanja tega, kar se je dogajalo med vojno.
Slovenski konservativci so ga maja prepričevali, naj jim ob umiku vojaštva izroči težko orožje. Zakaj je odklonil? Je imel zveze tudi s partizani?
Sodeloval je pri vzpostavljanju nekaj premirij med partizani in Nemci. Toda ni imel zvez ne z zavezniki ne s partizani. To je za takega pragmatika paradoksalno, a do konca je bil zvest Hitlerju. Ko so ga ujeli, je takoj sodeloval z Britanci, pa tudi kasneje z Jugoslovani.
Zakaj ga Britanci niso postavili pred sodišče v Nuernbergu?
Bil je avstrijski nacist in Avstrija je predvidevala sojenje svojim nacistom. Potem je izpeljala en sam veliki proces. Medtem so Britanci Rainerja izročili Jugoslaviji. Če se vrnem k vprašanju o izročitvi težkega orožja domobrancem. Najprej je šlo za vprašanje časti, predvsem pa je Rainer računal, da bo s težkim orožjem lahko upočasnil prodor partizanov na Koroško za toliko časa, da bi jo zasedli Britanci. Najbrž je računal, da domobranci tudi s tem orožjem ne bi ustavili partizanov. Nazadnje je bila edina stvar, o kateri je razmišljal: kako ohraniti Koroško, zakaj kazalo je, da bo huje, kot je bilo leta 1918, da bodo partizani zavzeli Celovec. Menim, da če bi partizani zares zavzeli Celovec in Koroško, bi jih bilo zelo težko pregnati od tam. V resnici je šlo za vprašanje ur.
Se je upiral partizanskim napadom še po podpisu nemške kapitulacije?
Rainer je odstopil že 7. maja in povzročil posebno anomalijo v zgodovini tretjega reicha. Državna vlada v Berlinu je razpadla. Ko so prihajali Rusi, Američani, Britanci, Novozelandci, so prevzeli stanje brez oblasti. Toda ne na Koroškem, tam je bil opravljen miren prenos oblasti. Rainer je odstop napovedal po radiu, oblast izročil namestniku, ta pa je vladavino prepustil začasni vladi Koroške, ki so jo sestavili predstavniki vseh političnih strank. Ta začasna vlada se je potem pogajala z Britanci, del dogovora je bilo zagotovilo, da bodo Titove sile poslane nazaj prek Karavank. V tem smislu je bil uspešen v ohranitvi nedeljive Koroške. Evidence kažejo, da so se nemške enote bolj vneto borile proti partizanom kot proti Britancem.
Rainer je bil leta 1947 obsojen na sodišču v Ljubljani na smrt, toda še dolgo potem ni bil usmrčen. Zakaj?
Bil je predragocen, ker je poznal preveč informacij, ki bi jih Jugoslovani lahko uporabili. Urejali so se odnosi med Avstrijo in Jugoslavijo, začela se je hladna vojna, ki je imela središče v Berlinu, v Nemčiji. Rainer je bil Nemec, poznal je nedavno zgodovino, nekatere nove funkcionarje v začasni avstrijski vladi. To so bile informacije, ki so pomagale Jugoslaviji, pa tudi Rusiji, ki je bila njena zaveznica, da bi bolje razumela, kaj se dogaja v Nemčiji. Ostal je živ najmanj do konca leta 1949 oziroma začetka 1950. Tajna policija ga je imela zaprtega na posebni lokaciji. V zaporu je napisal stotine strani političnih razprav, zgodovinskih, 250 strani samo o uporabi propagande, osebnostne portrete …
Kako veste, da je bil takrat še živ?
Po datumih, po povojnih dogodkih, na katere se je navezoval.
Ali obstaja možnost, da je preživel ta čas, da so ga v zahvalo pustili pri življenju?
Videl sem celo poročilo iz leta 1952, ki govori, da je bil tedaj v Srbiji, v Boru, morda je isto počel za srbsko tajno policijo. Ne vem, sem pa radoveden, toliko let ga že proučujem, da bi me res zanimalo, kje in kako je umrl. Obsojen je bil namreč na obešanje, kar se mu je zdela nečastna smrt za vojaka. Morda so se ga Jugoslovani usmilili in so ga ustrelili.
Še maja 1945 je načrtoval premiero opere Carmen v Trstu. Ali ni izgubil stika z realnostjo?
Spomladi 1945 je računal, da se bodo začela pogajanja z Britanci in Američani. Po Hitlerjevem samomoru si je nova nacistična vlada izrecno prizadevala za to. Nadejali so se, da se bodo po miru z zahodnjaki še naprej borili proti Rusom. Tega se je najbolj bal Stalin. Toda Churchill in Truman nista sprejela zamisli o separatnem miru, vztrajala sta pri hkratni kapitulaciji na vseh frontah.
Kakšna je bila okupacija Slovenije v primerjavi z okupacijo drugih slovanskih držav?
Če jo primerjamo s Poljsko, gre za dramatično razliko. Nemci so tam fizično eliminirali svoje oponente, intelektualce, imeli so namen iz Poljakov narediti sužnje, da bi ne imeli več kot osnovnošolske izobrazbe. Po nekaterih podatkih naj bi po iztrebitvi Židov isto storili s Poljaki. To seveda ne pomeni, da v okupirani Sloveniji niso izvajali grozodejstev. Obstajajo fotografije, kaj so počeli z ujetimi partizani. Spopadi med partizani in Nemci so bili mortalni, na obeh straneh, praktično ni bilo govora o ujetnikih.