10 Jul S TAMBURANJEM V POLETJE

Vsakoletni Tamburaški festival v Centru k&k v Šentjanžu v Rožu je postal festival, na katerem se srečajo tamburaške skupine iz vseKoroške. Edini množični festival tovrstne glasbe je, ki nudi vsem udeležencem možnost, da ne ostajajo samo pri vsakoletnih tradicionalnih kontaktih, ampak festival nakazuje tudi smernice, kako je z nadaljnjim razvojem tamburaštva na Koroškem. Dejstvo je, da je šentjanški tamburaški festival, ki ga Slovensko prosvetno društvo v Šentjanžu organizira zdaj že osem let, spodbuden primer naraščajočega zanimanja za tovrstno glasbo. V Šentjanžu samem delujeta dve tamburaški skupini. VLočah obstajajo tamburaši že desetletja, v Železni Kapli je razen manjših časovnih zastojev tradicija tamburanja zasidrana v kulturnemdelu, v Hodišah in v Škofičah pa je pred petimi leti ponovno zaživelo tamburanje. Najmlajši primer pa poznamo iz ziljskega Zahomca, kjer skupinamladih že nekaj časa brenklja s tem priljubljenim ljudskim inütrumentom. Pa tudi slovenske tamburaške skupine »Fermata« na Dunaju ne gre pozabiti. To je razveseljiv razvoj, kar je zadnjo nedeljo pokazal tudi skupni koncert hodiških in kapelških tamburašev v Železni Kapli in v Hodišah ob prezentaciji skupne zgoščenke. Pri tem vedno znova opažamo – pa naj bo to na festival v Šentjanžu ali pa, kot smo to doživeli zadnjo nedeljo v Železni Kapli in v Hodišah: prijetni zvoki in melodije tamburic vedno znova »osvajajo« številno publiko. Tamburica je pač že za to narejen instrument, da ustvarja sproščeno in zabavno ozračje. Vendar se mora tudi tamburanje »posluževati« različnih kompozicijskih obdobij in slogov ter različnih glasbenih smeri različnih narodov. Če bi ostali samo pri slovenskih melodijah, bi to sčasoma postalo dolgočasno. Na šentjanškem festival v soboto, 11. julija, prav gotovo ne bo dolgočasno. Spored bo pester. Poleg klasike bo poudarek na več zvrsteh etnoglasbe. Prav gotovo pa bodo »Šukarji« z udarno in ritmično nezamenljivo romsko glasbo poskrbeli za pikico na i celotnega festivala.
Janko Malle