09 Sep BREZ VIZIJ NI DOBRE KULTURE

Legendarni slovenski mislec in kulturni politik Josip Vidmar se je v svojem najpomembnejšemdelu »Kulturni problem slovenstva« zavzemal za slovensko nacionalno samobitnost. Narodno zavest je opredeljeval kot kulturno zavest, ki jo s svojimi možnostmi mnogovrstnega umetniškega izražanja najizraziteje oblikuje gledališče. O koroških Slovencih je dejal, da v Celovcu potrebujejo profesionalno slovensko gledališče, ker bi jim z njim vrhunci slovenskega kulturnega ustvarjanja dali več samozavesti. To je Vidmar povedal tudi leta 1983, ko se je udeležil seminarja SPZ v Podravljah. Isto mnenje je leta 2000 ponovil znani slovenski pisatelj Rudi Šeligo, ko je kot kulturni minister RS obiskal koroške Slovence. Profesionalnega slovenskega gledališča na Koroškem nimamo, imajo pa ga na Tržaškem, kjer tamkajšnjeStalno slovensko gledališče deluje že 107 let. Vendar trenutno zaradi občutnegazmanjšanja finančne podpores strani italijanske države sploh ne deluje.Očitno se trenutna italijanska politična oblast dobro zaveda, kje manjšini lahko naredi največ škode. To je prav v gledališču, kjer manjšina dosega vrhunce svoje kulturne ustvarjalnosti in je prav zaradi tega pomemben in prepoznaven slovenski kulturni dejavnik v italijanskemprostoru. Želimo si, da bi Slovencem v Italiji uspelo rešiti trenutno krizo, pa ne s finančno pomočjo Slovenije, ampak Italije, saj je to njena (finančna) odgovornost do slovenske manjšine. Po italijanskem zakonu je namreč Slovensko stalno gledališče ena od italijanskih državnih kulturnih ustanov, za katero morajo skrbeti država, dežela Furlanija-Julijska krajina in mesto Trst.
Čeprav na Koroškemo profesionalnem gledališču ne govorimo in se nam ta vizija najbrž zdi neuresničljiva, pa so vendar tudi pri nas zaznavni koraki v smeri profesionalizacije. Teh prizadevanj v zadnjih letih ne uresničujejo le gledališki abonma ali (pol)profesionalne gledališke produkcije ter razni glasbeni in slikarski projekti. Pred kratkim smo bili priča zelo razveseljivemu dogodku: Šmihel nad Pliberkom se je izoblikoval s trajnim, več kot 30-letnim delom kot najpomembnejši lutkovni center na Koroškem. Vsakoletni mednarodni festival Cikl Cakl je letos celo gostil vseslovenski lutkovni bienale, najpomembnejši lutkovni festival na Slovenskem. Tako ustvarjalnost in kakovost preraščata lokalne okvire in na Koroškem ustvarjeno slovensko kulturo uveljavljata tako vAvstriji kakor Sloveniji. Te dosežke moramo ne samo varovati, ampak tudi razvijati, da bodo v vedno večjimeri postajale tudi obveznost avstrijske kulturne politike. Morda pa se tako približujemo Vidmarjevi in Šeligovi viziji, s katero raste vsaj samozavest o tem, da kulturno nismo manjvredni, temveč da smo zanimiv člen v pisani druščini alpsko-jadranske kulture.
Janko Malle