09 Okt Zakaj je dialog potreben?

Bila sem v Ravensbrücku z nunami in z ženskami iz številnih držav, z različnimi verskimi prepričanji. Danes imam prijatelje med katoliki, protestanti in judi. Imam tudi prijatelje med ÖVP, med komunisti in celo med nekaterimi bivšimi nacisti. Moja doživetja v kacetu so me naučila, da skušam svoje soljudi razumeti, četudi so drugega svetovnonazorskega prepričanja. Važen je edinole pošten značaj.« (Rosa Jochmann)

Letos poleti je mirovni inštitut Stadt Schlaining vabil na poletni simpozij. Simpozij je otvoril zvezni predsednik dr. Van der Bellen. Na njem se je govorilo o potrebi po dialogu. Med predavatelji  je bila med drugim tudi  gospa Vera Grabe Loewenherz
iz Kolumbije, ki je bila 16 let članica gverilske skupine M 19. Pripovedovala je, kako so se borili v džungli. Ko so ugotovili, da se kolumbijska vojska po spopadih z gverilci vedno spet maščuje nad navadnim in nedolžnim prebivalstvom, se je ta skupina gverilcev (pribl. 1000 borcev) odločila, da preneha z oboroženim bojem in prične s politiko odprtega dialoga in sodelovanja.
Zvezni predsednik Van der Bellen je v svojem stališču tudi pripovedoval, kako so ga svobodnjaki, ko je bil še šef poslanske skupine Zelenih, povabili na razgovor. Pristal je. Ko pa je eden izmed svobodjaških politikov v tem času javno povedal, da je v primerjavi z birokracijo EU bila birokracija nacističnega režima še dokaj zmerna, je Van der Bellen odpovedal sodelovanje pri svobodnjakih. »To je bilo napačno«, je dejal Van der Bellen na simpoziju v Stadtschlaining, »moral bi iti tja in jasno zavzeti stališče do takih neumnih izjav.«

Ko sem začel svoje delo v okviru ZSO, je bil na deželni vladi drugi najvišji uradnik, namestnik direktorja deželnega urada, ddr. Karl Anderwald, ki je bil tudi pristojen za slovensko manjšino.

Sicer tedaj še nisem poznal veliko uradnikov, kaj šele vodilnih uradnikov, bil sem pozitivno presenečen, ko sem ddr. Anderwalda prvič srečal  v njegovi pisarni. Bil je odprt in sploh ne vzvišen in dokaj kolegialen in zavzet za manjšinsko stvar.

Na njegovo pobudo je tedanji deželni glavar dr. Christoph Zernatto uvedel letni kulturni teden koroških Slovencev, ki je bil v okrajnih mestih izven dvojezičnega ozemlja, da bi tudi nemškogovoreči sodeželani zvedeli več o koroških Slovencih.

Ko je prišlo do mazaških akcij na Ulrichsbergu, je ddr. Anderwald dal pobudo za okroglo mizo, na katero so bili prvič povabljeni zastopniki celotne palete organizacij in oseb, ki so se ukvarjali s slovensko manjšino in nemškim nacionalizmom. Složno so sedeli ob eni mizi predsednik KHD-ja dr. Josef Feldner in predsednik ZKP inž. Peter Kuhar, tedanji predsednik brambovcev, predstavnik Zveze slovenskih pregnancev, univ. prof. Peter Gstettner, univ. prof. dr. Günther Hödl in še številne druge osebnosti od levega do desnega pola.
Tedaj je nastala ideja o velikem znanstvenem projektu, ki naj bi obdelal zgodovino sožitja v deželi. Vodstvo projekta je prevzel univ. prof. dr. Stefan Karner. Dejansko je nekaj let kasneje izšla obsežna publikacija.

DDr. Anderwald se je zavzemal za to, da so na mesto vodje biroja za slovensko narodno skupnost bili imenovani koroški Slovenci. To so bili Vladimir Smrtnik, Karl Hren in Marija Trampuš.

Ob nekem ugodnem trenutku (sankcije 14 članic EU zoper modro-črno vlado 2000) je ddr. Anderwald dosegel, da je deželna vlada podprla ustanovitev znanstvenega inštituta CIFEM, ki naj bi proučeval manjšinska vprašanja. Za glavnega sodelavca je izbral dr. Adalberta Reitererja, ki je napisal pomembne študije o koroških Slovencih (npr. Doktor und Bauer).

Seveda se je šušljalo, da je Anderwald »buršenšafter«, kar se je videlo tudi  v njegovem obrazu. Ob neki prijetni priliki sem ga nagovoril na to. Potrdil je, da je član Burschenschaft Allemania v Gradcu. Omenil je, da sta bila člana take buršenšaftovske zveze med drugim tudi socialdemokratski namestnik deželnega glavarja na Štajerskem univ. prof. dr. Schachner-Blazizek in namestnik koroškega deželnega glavarja Walter Weissmann (VP). Cela vrsta generalnih direktorjev podržavljene industrije je bila hkrati pri socialdemokratih in pri buršenšaftih. Viktor Adler je bil npr. tudi pri tej zvezi. Poleg tega je treba diferencirati med različnimi zvezami. Med njimi so tudi desnoekstremne struje, a ne samo.

Anderwald mi je še pripovedoval, da je kot mestni svetnik (VP) v Spittalu dal pobudo za poimenovanje ceste po dr. Borgesu, ki je bil jud, brambovec, zdravnik in prišel ob življenje v Auschwitzu.

Ta ddr. Anderwald je pobudil simpozij pri svoji zvezi in v ta namen povabil mene, dr. Feldnerja in Manuela Juga, da spregovorimo o procesu dialoga na Koroškem. Dogovorjeno je bilo, da je simpozij interne narave in se o tem javnost ne bo obvestila.
Očitno je bil med prisotnimi nekdo, ki je za časopis Aulo napisal članek. Ta člank z moje in tudi Jugove strani ni bil avtoriziran in sploh ne ustreza poteku razprave na simpoziju. Manuel Jug je govoril npr. o tem, da se ne smemo ukvarjati samo z zgodovino, temveč moramo upreti naš pogled tudi v prihodnost. Seveda sem takoj urgiral odgovor, kar pa ni šlo, ker je to bila zadnja številka tega časopisa.

Kakorkoli že: ddr. Anderwald je skupaj z direktorjem Mohorjeve, Karlom Hrenom, tudi izdajatelj koroškega zbornika »Kärntner Jahrbuch für Politik«, v katerem poleg Hrena in mene občasno objavlja tudi Rudi Vouk.

Tudi jaz sem imel zelo površno sliko o buršenšafterjih. Da se ta skupina deli na različne struje, eni so desnoekstremni, drugi konzervativni in drugi spet bolj liberalni. Nič ne preostane: treba je diferencirati in predvsem rešerširati. Kdor se hoče poglobiti, lahko posluša mojo oddajo na radiu Agora, kjer sem imel v gosteh dva dobra poznavalca te materije: dr. Rudolfa Dörflingerja in dr. Bernharda Weidingerja z Dokumentacijskega arhiva avstrijskega odporniškega gibanja na Dunaju. (www.agora.at,  oddaja »še vedno sturm«)