16 Nov mešani zakoni in ohranjanje slovenskega jezika in slovenske identitete

Suzana Pertot
SLORI
s.pertot@slori.it
1. Uvod
Organizatorji današnjega seminarja, katerim se zahvaljujem za zaupanje, so me vprašali za referat z naslovom Mešani zakoni in ohranjanje slovenskega jezika in slovenske identitete. Ko sem se zamislila v ta naslov, sem ugotovila, da vsebuje kar nekaj implicitnih stališč. Predpostavlja namreč, da sta vitalnost slovenskega jezika in slovenska identiteta soodvisni, ponuja hipotezo/tezo, da mešani zakoni ogrožajo vitalnost slovenskega jezika in slovensko identiteto, in spodbuja k ukrepanju. Skratka, izraža stališče, po katerem so mešani zakoni »nevarni« za obstoj jezika in naroda, zato je treba nekaj storiti, da ohranimo jezik in identiteto.
Mislim, da je to stališče globoko ukoreninjeno v vseh nas. In prepričana sem, da se med prisotnimi celo tisti, ki imajo soproga/o italijanske narodnosti, s trditvijo vsaj delno strinjajo, pa čeprav morda mislijo, da ogrožajo slovenstvo druge mešane družine, ne pa njihova.
S tem hočem povedati, da se vprašanji jezika in naroda, vezani na družino in otroke, tesno prepletata s posameznikovimi emocijami, in podčrtati, kako težek in nelagoden zna biti pogovor o čustvih in izkustvih, ki zaznamujejo družinske zadeve, torej tudi mešane zakone.
2. Opredelitev problema
Problematika mešanih zakonov je občutljiva tudi na družbenem nivoju, kajti zakon med Slovencem/ko in pripadnikom/ico druge narodnosti (v prvi vrsti italijanske) so Slovenci v Italiji dolgo obravnavali kot “izdajstvo”. V zadnjih desetletjih se je odnos spremenil, negativno obarvana naravnanost pa je še prisotna, saj se mešani zakoni še vedno prištevajo med tiste erozijske dejavnike, ki jih ni mogoče nadzirati. Znotraj narodnostne skupnosti obstaja po mojem mnenju nihanje med interkulturno naravnanostjo, ki priznava otrokom iz mešanih zakonov dvojno narodnostno in dvojno jezikovno pripadnost, in etnocentričnim stališčem, ki je zgodovinsko starejše in bolj ukoreninjeno, po katerem je treba otroke iz mešanih zakonov povsem posloveniti. Če so otroci poslovenjeni, mešanih družin preprosto ni. Zanika se torej njihov obstoj. To je seveda mogoče, dokler taka družina ne postane prepoznavna. In to se dogaja, ko imajo otroci jezikovne težave. Ker je obstoj mešanih družin na nivoju kolektivnega psihizma zanikan kot družbena danost, se jezikovni problemi “neposlovenjenih” otrok obravnavajo le kot problem družine, ki ji otroci pripadajo. Če ne znajo govoriti slovensko, je za to v prvi vrsti “kriva” družina; t.i. civilna družba nima pri stvari nič.
Napačno bi bilo misliti, da so nosilci etnocentričnega odnosa samo nekateri Slovenci v Italiji. To stališče je namreč ukoreninjeno v družbi in pri posameznikih, ki to družbo sestavljajo. Čeprav je posameznik po lastni izbiri lahko bliže interkulturnemu stališču, je v njem samem etnocentrični pogled še vedno prisoten. Seveda ni v vseh enako dejaven. Pri nekaterih posameznikih ostaja na nezavedni ravni, pri drugih pa je morda že uzaveščen in torej bolj upravljiv.
V tej luči bom v nadaljevanju posredovala nekaj rezultatov raziskav o mešanih zakonih in nekaj izkušenj, pridobljenih v delavnicah za starše različnih narodnosti (pretežno slovensko-italijanske). Nato bom nakazala potrebo po jezikovni politiki in jezikovnem načrtovanju, ki naj se izvaja tudi na nivoju posameznikov.
3. Medetnične in neslovenske družine v vrtcu in šoli
3.1 Razlogi za vpis v slovenski vrtec/šolo in težave na poti do slovenščine
Nimamo pregleda nad tem, kaj se dogaja v mešanih zakonih, kjer se zakonca odločita, da bodo otroci odraščali in se šolali v večinskem okolju. Imamo pa kar nekaj podatkov o mešanih parih, ki se odločijo za vpis otroka v slovenski vrtec oz. šolo.
Kot je znano, tvorijo otroci iz mešanih zakonov in iz neslovenskih družin skupno kakih 50 % celotne populacije vrtcev.
Razlogov, zaradi katerih se neslovensko govoreči starši odločajo za slovenski vrtec, je lahko več. Tisti, ki imajo slovenske prednike, želijo ohraniti ali oživiti svoje korenine, drugi hočejo nuditi otroku možnost več v življenju. So pa tudi primeri, ko se starši odločijo za slovenski vrtec iz udobnosti.
Iz intervjujev, izvedenih med starši, izhaja, da se neslovenski starši odločajo za slovenski vrtec soglasno. Vedno se oba zakonca strinjata s to odločitvijo. Tudi ko družina izbere slovenski vrtec le zaradi udobnosti, torej brez ideološke ali intelektualne motivacije, se otrok slovenščine nauči, če se starši s to izbiro strinjajo, če je njihov odnos do slovenskega jezika brez predsodkov in čustvenih ovir in če jim je res do tega, da se otrok jezika nauči. Če pa starši doživljajo slovenski vrtec kot začasno parkirišče, ker v italijanskem ni bilo mest, se otrok slovenščine ne bo naučil. Mimo motivacije in odnosa do jezika pa za vse te starše izbira slovenskega vrtca nikakor ne predstavlja problema identitete. Neslovenski starši pač menijo, da se bo otrok v slovenskem vrtcu naučil enega jezika več in se ne »bojijo«, da bi postal Slovenec.
V narodnostno mešanih družinah pa je odločitev za vpis otroka v slovenski vrtec lahko čustveno zahtevna zadeva. Včasih jo starši sprejmejo šele po dolgih in napornih pogajanjih. Zakonec, ki ni Slovenec, lahko doživlja izbiro manjšinskega vrtca kot odločitev za bodočo izključno slovensko identiteto otroka. Zato se boji, da bo njegova narodna identiteta (največkrat je to italijanska) zapostavljena. Nekateri namreč težko razumejo, da se otrok lahko identificira z obema staršema, torej tudi z obema etničnima skupinama, in da lahko razvije dvojni občutek pripadnosti. Najverjetneje pa se taki starši tudi težko soočajo z dejstvom, da se otrok ne bo socializiral v skupini, ki ji sami pripadajo, ampak v drugi (slovenski), ki je ne poznajo dovolj in ki jo dojemajo vsaj kot vznemirljivo, če že ne kot preganjalno. Otrok v tem primeru ponotranji starševski par, ki ni soglasno za to, da se nauči slovenščine.
Ko se v narodnostno mešani družini starši brez predsodkov odločijo, da otroka vpišejo v slovenski vrtec, in ko njihova odločitev temelji na prepričanju, da njihov otrok pripada dvema etničnima skupinama, vzpostavijo stanje ravnovesja. V tem primeru se otrok slovenščine uči/nauči, saj med starši vlada sporazumnost glede jezikov, ki jih lahko uporablja ali se jih nauči govoriti.
Otrok pa se slovenščine težko ali sploh ne nauči v naslednjih primerih: 1) če neslovenski roditelj doživlja vpis v slovenski vrtec tako, kot da ga slovenski partner psihično zlorablja, ali kot dejanje, ki ogroža njegovo etnično pripadnost ali možnost njenega prenosa na potomstvo, 2) če italijanski roditelj odločitev sprejme zavestno, vendar pa se pogrezne v tipične lokalne večinske stereotipe o Slovencih in slovenskem jeziku (Slovenci so narod brez zgodovine in kulture, ki ga sestavljajo revni in neizobraženi ljudje, ki slabo govorijo italijansko in pripadajo nižjemu družbenemu razredu.), ki jih še ni predelal in jih najverjetneje nikoli ne bo, 3) če se slovenski roditelj odpove rabi slovenskega jezika in upa, da bo vlogo medgeneracijskega prenosa izpolnila šola.
Starši slovenske narodnosti, ki so se rabi slovenščine v domačem krogu odpovedali že prej in so upali, da jih bo vrtec nadomestil pri medgeneracijskem prenosu njihovega maternega jezika, marsikdaj doživijo razočaranje, ko spoznajo, da jih ustanova ne more povsem nadomestiti pri tistih funkcijah, ki so se jim odpovedali. Prav tako jih ustanova ne more rešiti morebitnih občutkov krivde, ki se vežejo na posledice pretrganja lastnih korenin. Ponovni prevzem funkcije medgeneracijskega prenosa jezika in etnične pripadnosti pa predpostavlja, da se ti starši spet zamislijo in pogovorijo o vlogi jezika v družini ter sedejo s partnerjem za pogajalsko mizo. To pa lahko izzove v posamezniku boleče psihične in družinske konflikte, za reševanje katerih ni ali se ne čuti dovolj opremljenega. V takem primeru je izbira, da slovenščino tudi z otrokom povsem opusti, v ekonomiji njegove psihe očitno manj boleča kot kaka druga izbira, ki bi mu morda zamajala notranje ravnovesje in/ali ogrozila zakon.
Vzgojiteljice večkrat poročajo, da jim ne uspe spremeniti odnosa staršev ne s posredovanjem informacij o otroški dvojezičnosti ne s prigovarjanjem, naj pri otroku spodbujajo rabo slovenskega jezika z branjem knjig, gledanjem televizije ipd. Rezultati raziskav tako v svetu kot pri nas nakazujejo, da so potrebe staršev emocionalne narave, vezane na lastno zgodovino in notranje konflikte, ter na potrebo po ohranjanju ravnotežja, funkcionalnega njihovi psihi in družini. Prigovarjanje se namreč veže na kognitivno raven in se sploh ne dotika čustvenih razsežnosti, medtem ko so zanje ključnega pomena osebne potrebe in medsebojni odnosi.
Nimamo informacij o tem, kaj se dogaja s tistimi družinami, ki se odločijo, da otroke po slovenskem vrtcu vpišejo v italijansko šolo.
Neslovensko govoreči starši, ki se odločijo za slovensko šolo, se ubadajo z vrsto vprašanj, ki se vežejo na nepoznavanje učnega jezika. Če sta oba roditelja Neslovenca, nimata nobenega nadzora nad učnim procesom in morata zaupati učnemu kadru. Če je le eden od zakoncev Neslovenec, mora vse prepustiti zakoncu slovenske narodnosti. To ni vedno lahko, saj poleg slepega zaupanja terja tudi, da posameznik prenese in predela občutek izključenosti, ki se mu poraja, še posebno ko prevlada slovenščina v zanj čustveno pomembnih situacijah. Poleg tega se mora istočasno tudi ukvarjati s sorodniki, prijatelji, drugimi pomembnimi pripadniki neslovenske nacionalne skupnosti, ki ne odobravajo izbire slovenske šole. To ni lahko.
3.2 Promocija jezika med neslovenskimi starši
Starše otrok iz vrtca in osnovne šole v zadnjih dveh letih skušajo podpreti na raznih predstavitvah, srečanjih in delavnicah. Udeležujejo se jih starši, ki so se dejansko za slovensko šolo že odločili. Ne prihajajo pa tisti, ki so že izbrali (morda celo pred vpisom otroka v vrtec) italijansko šolo.
Doslej sem vodila preko 20 takih pobud, ki slonijo na teoretični postavki, da je usvajanje slovenskega jezika proces, v katerem so udeležena tako čustva staršev kot otrok, in na prepričanju, da uspešna promocija slovenskega jezika na ravni družine ne more mimo ustvarjanja družini prijaznega okolja. To seveda ne pomeni, da neslovenskega očeta ali/in mamo zavajamo in prepričujemo – zato da bomo imeli enega učenca več v razredu!-, da otrok, ki doma malo ali sploh nič ne govori slovensko, ne bo imel v šoli nobenih težav, kajti ni za vse tako. Treba je skrbi narodnostno mešanih in neslovenskih družin vzeti resno in jih obravnavati spoštljivo. Kot vsi starši tudi oni namreč želijo svojemu otroku nuditi vse, kar zmorejo.
Normalno in zdravo je, da želijo npr. otroku pomagati pri domačih nalogah in biti soudeleženi pri drugih otrokovih dejavnostih, tudi izvenšolskih ipd., pa čeprav ne poznajo slovenskega jezika. Ustvarjati prijazno okolje pomeni nuditi staršem oporo, pomoč, osnovno znanje o otrokovem usvajanju jezikov in navodila, kako otroku pomagati, da se bo jezika naučil. Neslovenske starše je treba torej spoštovati kot starše otroka, ki pozna neki jezik, ki ga oni ne obvladajo (tj. slovenščina), in jim osebno pomagati, da njihov otrok postane govorec slovenskega jezika. Slovenskega starša, ki ima neslovenskega zakonskega partnerja, je prav tako treba podpreti, da bo slovenščino uporabljal v domačen okolju. Ker pa gre za ponudbo osebnih uslug posamezniku, je treba ravnati etično in v prvi vrsti zasledovati dobrobit posameznega otroka in njegove družine. Se pravi, da je treba biti pošteni in šolanje v slovenskem jeziku odsvetovati, če npr. otrok, ki ne dosega minimalnih jezikovnih standardov, nima pogojev, da bi jih pridobil, in tudi če bi bilo šolanje v slovenščini staršem v preveliko psihološko breme. Odsvetovati bi jim ga seveda morali tudi, ko šolsko okolje ni dovolj opremljeno za take primere.
Omejevalno pa je obravnavati samo otroke kot potencialne bodoče govorce slovenščine. Tudi njihovi neslovenski starši lahko postanejo govorci slovenščine, če se v njih ustvari potreba, da se slovenskega jezika naučijo in ga uporabljajo. Da se v njih razvije motivacija, pa so potrebne bogate jezikovne spodbude. Jezik jim je treba predstaviti kot sredstvo, s katerim lahko še učinkoviteje opravljajo svojo starševsko vlogo – da pomagajo otroku, ki obiskuje slovensko šolo (otroku lahko bolje sledijo in pomagajo, niso izvzeti iz šolskega in izvenšolskega dogajanja ipd.). In do učenja slovenščine pozitivno naravnanih staršev je vedno več.
Prvi jezikovnonačrtovalni vidik je torej zagotavljanje možnosti, da neslovenski starši usvojijo jezikovno zmožnost v slovenščini. Potrebna je zato ponudba sodobnih tečajev slovenščine kot drugega/tujega jezika. Motivacija za usvajanje slovenščine, ki ostane vezana izključno na šolanje otrok, pa po navadi neslovenskim staršem ne zadostuje, da bi se naučili slovenščine. Poleg čustvenih razlogov so potrebni tudi instrumentalni razlogi: kajti dokazano je, da se tujega jezika naučimo, če ga potrebujemo in če imamo od tega neke koristi. Mora se torej »splačati«. Usvajanje katerega koli jezika pa se poleg tega povezuje tudi z možnostjo uporabe pridobljenega jezikovnega znanja.
Jezikovna politika, ki jo izvajamo Slovenci v Italiji, privilegira družbeno raven (zaščita, raba slovenščine v javnosti ipd.). Manjka pa jezikovno načrtovanje na individualni ravni, ki bi ustvarjalo individualne mreže jezikovnih stikov v slovenščini in zajelo kognitivne in afektivne razsežnosti posameznikov. Poleg zagotavljanja možnosti učenja slovenščine je torej temeljna jezikovnonačrtovalna naloga trženje slovenščine. Jezikovno načrtovanje na tem nivoju bi moralo odgovoriti na vprašanje: zakaj se neslovenskemu govorcu/staršu »splača« usvojiti in uporabljati slovenski jezik oz. zakaj se zamejskim slovenskim staršem »splača« uporabljati slovenščino doma in drugod, zakaj se »splača« slovenščino negovati, osveževati in obnavljati, zakaj se »splača« v medosebnih odnosih (in ne samo v odnosu do oblasti) vztrajati pri sporazumevanju v slovenščini, in sicer ne le s tujimi govorci, ampak in predvsem s slovensko govorečimi sogovorniki. Sklicevanje na afektivne razloge, kot so zgodovinski spomin, pripadnost slovenskemu narodu, načelno ohranjanje jezika, je ustrezno le za tiste, ki so na to občutljivi. Teh pa je vedno manj.
4. Namesto zaključka
Problema identitete, ki je nakazan v naslovu, sem se dotaknila le bežno. Raziskave, ki obravnavajo občutek narodnostne identitete med absolventi slovenskih višjih šol v Italiji, izpostavljajo, da se dijaki iz slovenskih in tudi iz mešanih družin prepoznavajo v slovenski skupnosti v Italiji. Slovenci iz Slovenije in Slovenija pa so enim in drugim daleč in ne predstavljajo identifikacijskega modela. Ne gre torej za identiteto »Slovenca, pripadnika slovenskega naroda«, ampak za identiteto »zamejskega Slovenca«. Ker je problem širše narave, ga samo omenjam, ne mislim ga razvijati, saj bi zahteval dodatni referat. Raje ostanem pri jeziku in zaključim z mnenjem, da stališče, po katerem slovenska narodnostna skupnost v Italiji sprejema v svojo sredo samo Slovence, vodi danes v izginotje, kajti čistokrvnih Slovencev je vedno manj. Čistokrvnosti je nemogoče zagovarjati, ker je po eni strani demokratično nevzdržna, po drugi strani pa zato, ker gre splošni trend v drugo smer (mešanih zakonov je vedno več). Mogoče pa je zagovarjati politiko širjenja kroga govorcev slovenskega jezika. To so lahko otroci iz mešanih zakonov, ki so nosilci dvojne identitete, od katerih je samo en pol slovenski, so pa lahko tudi Neslovenci, ki se slovenščine naučijo. Le pridobivanje novih govorcev, za katere je slovenščina drugi ali tuji jezik, bo namreč v Italiji pripomoglo k ohranjanju slovenskega jezika. Treba je torej pridobiti nove govorce slovenskega jezika in jih obravnavati kot vir. Nujno pa je tudi učinkovito motivirati tiste, ki so slovenskega maternega jezika, da slovenščine ne opuščajo.
Nekatere manjšine izvajajo jezikovnonačrtovalno politiko tudi do ljudi in ne samo do oblasti. Menim, da bi morali tudi mi v to smer. Potrebno bi bilo preštudirati jezikovnonačrtovalne posege drugih manj razširjenih jezikovnih skupnosti, sestaviti lastni načrt in ga izvesti. Da se to uresniči, sta seveda potrebna materialni in intelektualni kapital. Še prej pa je nujno prepričanje, da gre za investicijo, ki se bo obrestovala, in ne za strošek. Se pravi, da moramo biti tudi mi najprej prepričani v to, da se kaj takega »splača«.
Literatura
Brezigar, Sara (2004): Primeri promocije manjšinskih jezikov: primer pridobivanja znanja slovenskega jezika na Tržaškem in Goriškem. Razprave in gradivo, 44. 106-133.
Stabej, Marko (2004): Slovenščina kot drugi/tuj jezik in slovensko jezikovno načrtovanje. Jezik in slovstvo XLIX, 3-4. 5-16.
Pertot, Suzana (2004): Otroci, govorite slovensko? Vpliv narodnostno mešane družine na jezikovni razvoj predšolskega otroka. V: Pertot, S. (ured.): Otroci in starši na poti do slovenščine. Trst, SLORI. 13-52.
Pertot, Suzana (2004): Dvojezični otrok. Priročnik za starše / Il bambino bilingue. Manualetto per i genitori. Trst: Slori, Špeter: Zavod za slovensko izobraževanje.
Pertot, Suzana (2005): Social Applications of an Observational Study of Minority Language Acquisition in Pre-School Children: An Impact Analysis. Paper presentation at the 4th International Conference for Teachers of Infant Observation. London, The Tavistock and Portman NHS Trust.