10 Mar Ponovno o knežjem kamnu

[:de]

Tomaž Švagelj

Vmešavanje v karantanske notranje zadeve

Da knežji kamen ni samo zanimiva materialna ostalina iz zgodnjega srednjega veka, ki po novem stoji v preddverju poslopja koroške deželne vlade, temveč ima še vedno tudi precejšen simbolni naboj, sploh ni sporno. Vprašanje je le, čigav simbol je to – karantanski, koroški, avstrijski, nemški, slovenski, slovanski …

Najprej nekaj temeljnih zgodovinski dejstev. Gre za najstarejši ohranjeni simbol oblasti na celotnem vzhodnoalpskem prostoru med Donavo in Jadranom. Najdlje do leta 828 je bil to sedež za slovesno ustoličevanje karantanskih knezov, (najpozneje) od leta 1161 do 1414 pa so na njem ustoličevali koroške vojvode. Udeleženci obreda so v prvem primeru govorili protoslovensko, torej zelo starinski slovenski jezik, v drugem pa brez dvoma slovenščino. Ali to že avtomatično pomeni, da je bila Karantanija tudi »slovenska kneževina«, Karantanci pa Slovenci, je drugo vprašanje. Za zdaj povejmo samo to, da jezikovna identiteta sama po sebi še ne pomeni nujno tudi etnične identitete.

Nemško-slovenska nasprotja

Tu nam gre predvsem za simboliko knežjega kamna in deloma, poznejšega, vojvodskega prestola, ki je drugače od prvega še danes tam, kamor so ga postavili graditelji. Tako Slovenci kot tudi koroški Nemci so že pred prvo svetovno vojno dobro vedeli, čigav simbol je vojvodski prestol. Nekje od preloma iz 19. v 20. stoletje so ga častili le prvi, drugi so jih pri tem ovirali, kolikor so mogli, in denimo spomladi 1914, ko je bila poltisočletnica zadnjega ustoličevanja, osovraženi »slovenski« vojvodski prestol pred spominskimi slovesnostmi celo zabarikadirali z lesom.

Pozneje, v 20. letih prejšnjega stoletja, je zlasti južno od Karavank na prvo mesto postopoma prišel knežji kamen, na začetku 30. let pa se je začel pojavljati tudi Triglav (z morjem in brez zvezde leta 1930 Jože Srebrnič, na ščitu brez morja in s šesterokrako zvezdo nad srednjim vrhom 1933 Jože Plečnik).

Prebivalstvo avstrijske Koroške se je delilo na Nemce in Slovence, (zlasti) knežji kamen pa je bil nekako do 50. ali 60. let, ko se je v deželi začelo krepiti avstrijstvo, kot rečeno, simbol slovenstva. Na splošnem ljudskem štetju leta 1971 je število Avstrijcev v okviru nemško govoreče večine že preseglo število Nemcev. Tudi v zvezni deželi Koroški ni bilo drugače in tamkajšnji novopečeni Avstrijci oz. njihova ožja elita si je najbrž hotela poleg obstoječega deželnega poiskati tudi narodni ali pa dodatni deželni simbol. In kaj neki naj bi na Koroškem to bilo, če ne starodavna karantansko-slovenska relikta, vojvodski prestol in še zlasti knežji kamen. Da je do te spremembe res prišlo, se je prvič pokazalo leta 1991, ko se je na slovenskih denarnih bonih pojavil knežji kamen, uradni Celovec pa je zaradi tega hrupno protestiral, češ da Slovenci tega ne smemo. Najbrž se jim je zdelo, da se uradna Ljubljana vmešava v karantanske notranje zadeve. Do ponovnega vmešavanja te vrste je prišlo pred kratkim, ko se je taisti simbol, z napisom »Slovenija 2007«, pojavil tudi na osnutku bodočega slovenskega evrokovanca za dva centa.

Koroška zgodovinarka Claudia Fraess-Ehrfeld je nedavno na sedežu koroške deželne vlade pohitela z izjavo, da »nikdar v zgodovini na knežjem kamnu ustoličeni slovansko-karantanski knez ni vladal na ozemljih, ki so danes del slovenske države«. Prvič, to ni čisto res, ker je vladal tudi delu slovenskega Podravja z Mislinjsko dolino, in drugič, tudi če ne bi, je za (ne)slovenskost simbola enako pomembno tudi to, do kam je na severu še pred nedavnim segala naša narodnostna meja, saj knežji kamen navsezadnje ni simbol Republike Slovenije, to je pač Triglav, temveč simbol slovenskega naroda. Celo v 19. stoletju pa je bilo območje Celovca in vsega Gosposvetskega polja, torej sámo središče Karantanije, nedvomno še povsem slovensko.

Slovanske vzhodne Alpe

Že vse od omenjenega preloma stoletij za javnost pravzaprav ni več tako bistveno, da je kamen nekoč dejansko simboliziral oblast (zelo pa je to pomembno za stroko, to je za zgodovino in zgodovinarje). Kako to? Z uveljavitvijo absolutizma v 17. in 18. stoletju in z upadanjem pomena deželnih stanov je (takrat že sicer zelo oddaljeni) spomin na obred in knežji kamen postopoma povsem ugasnil. Zato se dežela Koroška danes, oz. po nastopu novodobnega nacionalizma od konca 18. stoletja naprej, pri tej zadevi ne more več a priori sklicevati na zgodnjesrednjeveško preteklost slovanskih vzhodnih Alp. Povedano drugače, če se je slovesna predaja oblasti v visokem in poznem srednjem veku »nanašala izključno na Koroško«, to samo po sebi še ne pomeni nujno, da je knežji kamen danes simbol te naše severne sosede. Zakaj ne? Prvič, avstrijska Koroška že ima svoj, razmeroma star in zelo lep grb, na katerem o kamnu ni ne duha ne sluha, drugič, znameniti karantanski spomenik v deželi onkraj Karavank poleg zgodovinarjev in ozke politične elite poznajo samo Slovenci, njihovi nemško govoreči sodržavljani pa niti tega ne vedo, da obstaja! Kaj šele, da bi vedeli, kaj pomeni. Kar nekoliko spominja na položaj, ko bi bili skoraj vsi Slovenci prepričani, da je Triglav samo gora brez kakšnega simbolnega pomena, vodstvena elita pa bi istočasno trdila, da gre za pristen simbol Republike Slovenije. In tretjič, Karantanije niso ustanovili (koroški ali kakšni drugi) Nemci oziroma njihovi germanski predniki Bavarci in Franki. Nasprotno, ravno ti so bili poleg Obrov njeni sovražniki. Hoteli so jo uničiti, kar se jim je nazadnje tudi posrečilo, danes pa se elita nemškonacionalističnih Korošcev s premagano Karantanijo, žrtvijo svojih germanskih prednikov, poskuša celo šopiriti. Povejmo to še drugače. Recimo, da bi zmagali Karantanci in bi se kneževina Karantanija pod takim ali drugačnim imenom ohranila vse do 21. stoletja. Vprašajmo se, kaj bi bilo danes s topografskimi napisi na oni strani Karavank. Bi bili nemški, bi bili dvojezični? Bili bi seveda izključno slovenski, in to ne le na območju (sedanje Slovenije in) avstrijske južne Koroške, temveč še precej dlje proti severu in zahodu.

Spokorjeni nasledniki

Za pripadnike nemškonacionalistične koroške elite bi bilo torej bolje, če se ne bi tako pulili za ta dva karantanska relikta. Skromno naj se tudi spomnijo, da njihova Koroška ni država, temveč zvezna dežela, ki seveda na noben način in v nobeni meri ni pristojna za odločanje o vprašanju, kaj (ne) sme biti na bodočih evrokovancih, katerihkoli, razen posredno seveda tistih, za katere je že poskrbela Republika Avstrija. Da bi bil absurd še večji, bodoči kovanec navsezadnje tudi z njihovega vidika ni nič negativnega, saj to pravzaprav ni slovenski, niti avstrijski, temveč v bistvu evropski denar. Na njem bo resda napis Slovenija, ki pa je ime ene od polnopravnih članic EU, torej dela Evropske unije (katere del je tudi Avstrija s svojo zvezno deželo Koroško vred).

Je pa res, da postaja položaj omenjene elite zadnja desetletja nekam shizofren. K tradiciji knežjega kamna namreč neizogibno sodi tudi obredni jezik, torej slovenščina. To je neizprosno zgodovinsko dejstvo. Če si bodo slavna kamnita simbola res hoteli »zaslužiti« in nastopati kot neke vrste spokorjeni karantanski nasledniki, se bodo morali najprej odreči za avstrijsko Koroško tako značilnemu preganjanju slovenščine v tamkajšnji javni rabi, začenši seveda s takimi in drugačnimi pogromi na dvojezične krajevne table. Početje te vrste ni noben nacionalizem, niti šovinizem, samo neskončen primitivizem.

Karantanci niso bili Slovenci, saj je slovenska identiteta rezultat zelo postopnega razvoja šele v obdobju nekako od 12. do 19. stoletja, so pa zagotovo naši predniki. Samo oni? Seveda ne, naši predniki so tudi Karniolci! In prišteti jim moramo še vse tiste Slovane, ki so takrat in pozneje živeli južno in vzhodno od Karniole, znotraj loka od Krasa prek Gorjancev in Haloz do Prekmurja, in ostanke romaniziranih staroselcev. Vse to se je v teku stoletij združilo v jedro, v katerem so se poznejši drobci različnih prišlekov od drugod razmeroma hitro asimilirali in ki se je iz slovanskega počasi spremenilo v slovenskega.

Knežji kamen je danes, in to v bistvu na obeh straneh Karavank, predvsem »prapodoba hierarhije organizirane oblasti v slovenski zavesti«, torej narodni simbol (koroških in s tem tudi vseh drugih) Slovencev. Šele potem in za zdaj le v ozkih krogih deželne elite in zgodovinarjev je to morda tudi simbol Koroške.

Objavljeno v Delu, dne 16.12.2005

www.delo.si[:SL]Tomaž Švagelj
Vmešavanje v karantanske notranje zadeve
Da knežji kamen ni samo zanimiva materialna ostalina iz zgodnjega srednjega veka, ki po novem stoji v preddverju poslopja koroške deželne vlade, temveč ima še vedno tudi precejšen simbolni naboj, sploh ni sporno. Vprašanje je le, čigav simbol je to – karantanski, koroški, avstrijski, nemški, slovenski, slovanski …
Najprej nekaj temeljnih zgodovinski dejstev. Gre za najstarejši ohranjeni simbol oblasti na celotnem vzhodnoalpskem prostoru med Donavo in Jadranom. Najdlje do leta 828 je bil to sedež za slovesno ustoličevanje karantanskih knezov, (najpozneje) od leta 1161 do 1414 pa so na njem ustoličevali koroške vojvode. Udeleženci obreda so v prvem primeru govorili protoslovensko, torej zelo starinski slovenski jezik, v drugem pa brez dvoma slovenščino. Ali to že avtomatično pomeni, da je bila Karantanija tudi »slovenska kneževina«, Karantanci pa Slovenci, je drugo vprašanje. Za zdaj povejmo samo to, da jezikovna identiteta sama po sebi še ne pomeni nujno tudi etnične identitete.
Nemško-slovenska nasprotja
Tu nam gre predvsem za simboliko knežjega kamna in deloma, poznejšega, vojvodskega prestola, ki je drugače od prvega še danes tam, kamor so ga postavili graditelji. Tako Slovenci kot tudi koroški Nemci so že pred prvo svetovno vojno dobro vedeli, čigav simbol je vojvodski prestol. Nekje od preloma iz 19. v 20. stoletje so ga častili le prvi, drugi so jih pri tem ovirali, kolikor so mogli, in denimo spomladi 1914, ko je bila poltisočletnica zadnjega ustoličevanja, osovraženi »slovenski« vojvodski prestol pred spominskimi slovesnostmi celo zabarikadirali z lesom.
Pozneje, v 20. letih prejšnjega stoletja, je zlasti južno od Karavank na prvo mesto postopoma prišel knežji kamen, na začetku 30. let pa se je začel pojavljati tudi Triglav (z morjem in brez zvezde leta 1930 Jože Srebrnič, na ščitu brez morja in s šesterokrako zvezdo nad srednjim vrhom 1933 Jože Plečnik).
Prebivalstvo avstrijske Koroške se je delilo na Nemce in Slovence, (zlasti) knežji kamen pa je bil nekako do 50. ali 60. let, ko se je v deželi začelo krepiti avstrijstvo, kot rečeno, simbol slovenstva. Na splošnem ljudskem štetju leta 1971 je število Avstrijcev v okviru nemško govoreče večine že preseglo število Nemcev. Tudi v zvezni deželi Koroški ni bilo drugače in tamkajšnji novopečeni Avstrijci oz. njihova ožja elita si je najbrž hotela poleg obstoječega deželnega poiskati tudi narodni ali pa dodatni deželni simbol. In kaj neki naj bi na Koroškem to bilo, če ne starodavna karantansko-slovenska relikta, vojvodski prestol in še zlasti knežji kamen. Da je do te spremembe res prišlo, se je prvič pokazalo leta 1991, ko se je na slovenskih denarnih bonih pojavil knežji kamen, uradni Celovec pa je zaradi tega hrupno protestiral, češ da Slovenci tega ne smemo. Najbrž se jim je zdelo, da se uradna Ljubljana vmešava v karantanske notranje zadeve. Do ponovnega vmešavanja te vrste je prišlo pred kratkim, ko se je taisti simbol, z napisom »Slovenija 2007«, pojavil tudi na osnutku bodočega slovenskega evrokovanca za dva centa.
Koroška zgodovinarka Claudia Fraess-Ehrfeld je nedavno na sedežu koroške deželne vlade pohitela z izjavo, da »nikdar v zgodovini na knežjem kamnu ustoličeni slovansko-karantanski knez ni vladal na ozemljih, ki so danes del slovenske države«. Prvič, to ni čisto res, ker je vladal tudi delu slovenskega Podravja z Mislinjsko dolino, in drugič, tudi če ne bi, je za (ne)slovenskost simbola enako pomembno tudi to, do kam je na severu še pred nedavnim segala naša narodnostna meja, saj knežji kamen navsezadnje ni simbol Republike Slovenije, to je pač Triglav, temveč simbol slovenskega naroda. Celo v 19. stoletju pa je bilo območje Celovca in vsega Gosposvetskega polja, torej sámo središče Karantanije, nedvomno še povsem slovensko.
Slovanske vzhodne Alpe
Že vse od omenjenega preloma stoletij za javnost pravzaprav ni več tako bistveno, da je kamen nekoč dejansko simboliziral oblast (zelo pa je to pomembno za stroko, to je za zgodovino in zgodovinarje). Kako to? Z uveljavitvijo absolutizma v 17. in 18. stoletju in z upadanjem pomena deželnih stanov je (takrat že sicer zelo oddaljeni) spomin na obred in knežji kamen postopoma povsem ugasnil. Zato se dežela Koroška danes, oz. po nastopu novodobnega nacionalizma od konca 18. stoletja naprej, pri tej zadevi ne more več a priori sklicevati na zgodnjesrednjeveško preteklost slovanskih vzhodnih Alp. Povedano drugače, če se je slovesna predaja oblasti v visokem in poznem srednjem veku »nanašala izključno na Koroško«, to samo po sebi še ne pomeni nujno, da je knežji kamen danes simbol te naše severne sosede. Zakaj ne? Prvič, avstrijska Koroška že ima svoj, razmeroma star in zelo lep grb, na katerem o kamnu ni ne duha ne sluha, drugič, znameniti karantanski spomenik v deželi onkraj Karavank poleg zgodovinarjev in ozke politične elite poznajo samo Slovenci, njihovi nemško govoreči sodržavljani pa niti tega ne vedo, da obstaja! Kaj šele, da bi vedeli, kaj pomeni. Kar nekoliko spominja na položaj, ko bi bili skoraj vsi Slovenci prepričani, da je Triglav samo gora brez kakšnega simbolnega pomena, vodstvena elita pa bi istočasno trdila, da gre za pristen simbol Republike Slovenije. In tretjič, Karantanije niso ustanovili (koroški ali kakšni drugi) Nemci oziroma njihovi germanski predniki Bavarci in Franki. Nasprotno, ravno ti so bili poleg Obrov njeni sovražniki. Hoteli so jo uničiti, kar se jim je nazadnje tudi posrečilo, danes pa se elita nemškonacionalističnih Korošcev s premagano Karantanijo, žrtvijo svojih germanskih prednikov, poskuša celo šopiriti. Povejmo to še drugače. Recimo, da bi zmagali Karantanci in bi se kneževina Karantanija pod takim ali drugačnim imenom ohranila vse do 21. stoletja. Vprašajmo se, kaj bi bilo danes s topografskimi napisi na oni strani Karavank. Bi bili nemški, bi bili dvojezični? Bili bi seveda izključno slovenski, in to ne le na območju (sedanje Slovenije in) avstrijske južne Koroške, temveč še precej dlje proti severu in zahodu.
Spokorjeni nasledniki
Za pripadnike nemškonacionalistične koroške elite bi bilo torej bolje, če se ne bi tako pulili za ta dva karantanska relikta. Skromno naj se tudi spomnijo, da njihova Koroška ni država, temveč zvezna dežela, ki seveda na noben način in v nobeni meri ni pristojna za odločanje o vprašanju, kaj (ne) sme biti na bodočih evrokovancih, katerihkoli, razen posredno seveda tistih, za katere je že poskrbela Republika Avstrija. Da bi bil absurd še večji, bodoči kovanec navsezadnje tudi z njihovega vidika ni nič negativnega, saj to pravzaprav ni slovenski, niti avstrijski, temveč v bistvu evropski denar. Na njem bo resda napis Slovenija, ki pa je ime ene od polnopravnih članic EU, torej dela Evropske unije (katere del je tudi Avstrija s svojo zvezno deželo Koroško vred).
Je pa res, da postaja položaj omenjene elite zadnja desetletja nekam shizofren. K tradiciji knežjega kamna namreč neizogibno sodi tudi obredni jezik, torej slovenščina. To je neizprosno zgodovinsko dejstvo. Če si bodo slavna kamnita simbola res hoteli »zaslužiti« in nastopati kot neke vrste spokorjeni karantanski nasledniki, se bodo morali najprej odreči za avstrijsko Koroško tako značilnemu preganjanju slovenščine v tamkajšnji javni rabi, začenši seveda s takimi in drugačnimi pogromi na dvojezične krajevne table. Početje te vrste ni noben nacionalizem, niti šovinizem, samo neskončen primitivizem.
Karantanci niso bili Slovenci, saj je slovenska identiteta rezultat zelo postopnega razvoja šele v obdobju nekako od 12. do 19. stoletja, so pa zagotovo naši predniki. Samo oni? Seveda ne, naši predniki so tudi Karniolci! In prišteti jim moramo še vse tiste Slovane, ki so takrat in pozneje živeli južno in vzhodno od Karniole, znotraj loka od Krasa prek Gorjancev in Haloz do Prekmurja, in ostanke romaniziranih staroselcev. Vse to se je v teku stoletij združilo v jedro, v katerem so se poznejši drobci različnih prišlekov od drugod razmeroma hitro asimilirali in ki se je iz slovanskega počasi spremenilo v slovenskega.
Knežji kamen je danes, in to v bistvu na obeh straneh Karavank, predvsem »prapodoba hierarhije organizirane oblasti v slovenski zavesti«, torej narodni simbol (koroških in s tem tudi vseh drugih) Slovencev. Šele potem in za zdaj le v ozkih krogih deželne elite in zgodovinarjev je to morda tudi simbol Koroške.
Objavljeno v Delu, dne 16.12.2005
www.delo.si[:]