25 Feb POSLOVITVENI Govor Marjana Sturma (občni zbor 2019)

Spoštovani prijatelji, drage delegatke in delegati, drage tovarišice in tovariši!

Ker je danes moj zadnji govor kot predsednik ZSO, kateri sem predsedoval 26 let, Vam bom povedal  nekaj zelo osebnih misli in izkušenj. V tem času sem namreč sodeloval v Avstriji z sedmimi zveznimi kanclerji ter šestimi deželnimi glavarji in v R Sloveniji s sedemnajstimi  predstavniki  urada za zamejce in Slovence po svetu bodisi kot ministri, državni sekretarji ali vodji urada.
Med koroškimi Slovenci sem imel 7 predsednikov sogovornikov pri NSKS in po cepitvi NSKS leta 2003  še enega pri SKS.
Motivacija leta 1992 za mojo kandidaturo je bila: ZSO je bila v določeni krizi in nekaj je bilo treba spremeniti. Sicer smo konec 80 letih doživeli velik uspeh s odločitvijo ustavnega sodišča v zadevi javne ljudske šole v Celovcu. Kljub temu niso bili vsi srečni s to odločitvijo. Tisti, ki so že prej ustanovili privatno ljudsko šolo v Mohorjevi na podlagi konkordata, so v javni dvojezični šoli videli  konkurenco. Razvoj pa je potrdil, da sta obe šoli lahko preživeli. Na tem primeru sem prvič spoznal, da je politika ali ali napačna, temveč, da je pametneje graditi na načelu eno in drugo.
Toda to načelo je prišlo po osamosvojitvi R Slovenije hudo pod pritisk. Pojavila se je zahteva po skupnem zastopstvu, ki se od tedaj naprej pojavlja v različnih intenzijah na Koroškem. Utemeljitev je bila, da je dvotirnost sad komunističnega režima v Jugoslaviji.  Resnici na ljubo je treba danes ugotoviti – in novejša dognanja zgodovinarjev to potrjujejo, da so desne elite imele najmanj tako dobre stike z bivšim režimom kot pa levičarske.
Teza o poenotenju je bila ideološko utemeljena in čudil sem se, da je tudi levica v Sloveniji do določene mere podpirala tako zahtevo, čeprav je bila vsebinsko in ideološko usmerjena prav proti njim. Tak koncept poenotenja smo zavrnili. Ne nazadnje je podobne zahteve  postavljal nemški nacionalizem na Koroškem, ki je zahteval, da naj se končno preštejemo in demokratično ugotovimo koliko nas sploh je. Debata o skupnem zastopstvu je potekala z desne strani izredno ideološko in žaljivo.  To pa seveda ne pomeni, da ni potrebno razmišljati o reformah  naših struktur.  Toda v tej debati sem spoznal mehanizme, o katerih sem mislil, da med manjšino ne eksistirajo. V resnici so bile iste in šlo je za oblast in za monopolziranje manjšinske politike. Vsekakor je Svet Evrope s svojo Beneško komisijo podal zelo jasne smernice, kako naj izgledajo manjšinske strukture, kdo jih lahko podpira in na kakšnih osnovah naj temeljijo. Mimo norm človekovih pravic tudi v tem vprašanju ne bo šlo. Iz zgodovine se pa lahko marsikaj naučimo. Janko Pleterski je v svoji disertaciji opisal te mehanizme za obdobje od leta 1848 do 1914. Izsledki so aktualni tudi še danes. Pleterskijeva dognanja so nas pri ZSO potrdila, da smo vedno zagovarjali politični pluralizem in odklanjali koncept narodne skupnosti kot stranke in dejansko  je v zadnjih letih ta politika dosegla velike uspehe. Naša podpredsednica Ana Blatnik, je bila poslanka in predsednica Zveznega sveta, zdaj je deželnozborska poslanka, podpredsednica SKS Zalka Kuhling je bila deželnozborska poslanka, Angelika Mlinar pa poslanka Evropskega parlamenta. Vse to brez integracije v avstrijski politični sistem ne bi bilo mogoče. Seveda nisem slep, da so tudi druge opcije prisotne npr. v kmetijski zbornici ali pa v nekaterih občinskih odborih, kjer nastopajo slovenske liste, ki se pa tudi bolj in bolj pribljižujejo in nagovarjajo nemškogovoreče sodeželane. Tudi tu velja načelo eno in drugo in ne ali ali. Manjšina bo uspešna če bo dejansko živela konkordančno  in ne konkurenčno demokracijo. To bo odločilnega pomena za njen nadaljni razvoj. Izzivi današnjega časa so veliki
Danes smo soočeni  z dvema tendencama: na eni strani je zaradi zgodovinskega kompromisa v zadevi dvojezičnih tabel, procesa evropske integracije in članstva Slovenije v EU ter  zaradi dialoga s predstavniki Koroškega Heimatdiensta prišlo do izboljšanja političnega ozračja. Interes za slovenski jezik in kulturo ter  za sodelovanje v prostoru, v katerem živimo, narašča. Na drugi strani pa procesi modernizacije, kot so večplastna identiteta, akulturacija zaradi medijske in digitalne družbe pospešujejo procese, tako, da narodna skupnost v klasični obliki nazaduje. Generacije, ki so doživele nacizem in surovo asimilacijo, izumirajo, nove mlajše generacije pa imajo druge prioritete in nimajo predsodkov do slovenskega jezika in kulture, hkrati pa manj poznajo slovenski jezik in slovensko literaturo in kulturo. To so novi izzivi za naše organizacije. Kaj smo dosegli? K sreči jih je kar nekaj. Imel sem znanca na ustavnem sodišču. Dejal mi je, da ne izkoriščamo poti do ustavnega sodišča, in sem začel v osemdesetih letih propagirati v Slovenskem vestniku pot do ustavnega sodišča. Družina Messner je bila tista, ki je potem ubrala to pot in prva odvetnika, ki sta prebila led, sta bila Sepp Prugger in Franci Serajnik, ko sta dosegla razširitev dvojezičnega šolstva. Zdaj imamo v Celovcu dve (eno privatno in eno javno) dvojezični ljudski šoli. Prugger je izbojeval še razširitev dvojezičnega pouka na četrti razred, za kar se je zelo angažiral tedanji ravnatelj Franc Kukovica. Pot do ustavnega sodišča je potem nadaljeval Rudi Vouk in uspel v zadevi dvojezične topografije in uradnega jezika.
Druga pomembna zadeva je bil dialog s predsednikom KHD  Josefom Feldnerjem. Ta dialog je dokumentiran v več publikacijah. Še posebno sem vesel in se čutim potrjenega, ko sem zdaj prebral knjigo letošnje dobitnice nemške knjižne nagrade (Deutscher Buchpreis), zelo znane in mednarodno priznane znanstvenice Aleide Assmann, Der europäische Traum, vier Lehren aus der Geschichte, ki se zavzema med drugim za dialogično spominsko kulturo, torej dialog tudi z drugo stranjo.
Leta 2001 je avstrijski parlament sprejel na mojo pobudo državno ciljno določilo (Staatszielbestimmung) s katero se je Avstrija obvezala k spoštovanju jezikovno-kulturne raznoilikosti. To določilo je potem v adaptirani obliki sprejel tudi deželni zbor. To je zaradi tega tako pomembno, ker sta Avstrija oziroma Koroška prostovoljno sprejela to ustavno določilo. Na deželnem nivoju je prišlo do ustanovitve formuma za dialog, ki se občasno srečuje in obravnava vsa pereča vprašanja manjšinske zaščite. Na podlagi nove deželne ustave mora deželna vlada vsako leto podati deželnemu zboru poročilo o situaciji slovenske manjšine na Koroškem. Po mojem je to velik napredek. Tako kot je tudi napredek, da je priošlo do integracije Slovenske glasbene šole v deželno glasbeno šolo.
Vesel sem tudi, da sem leta 2000 skupaj z Bernardom Sadovnikom izpogajal politično odločitev glede deželnega finansiranja privatnih dvo- in večjezičnih otroških vrtcev.
In tudi kompromis v zadevi dvojezičnih napisov je prinesel med drugim tudi 500.000 evrov podpore za Glasbeno šolo, ki je bila tedaj v hudih finančnih stiskah. Naj ne ostane neoenjeno, da je naša podpredsednica in poslanka v zveznem svetu oziroma deželnem zboru Ana Blatnik dosegla marsikatero dodatno finansiranje kakega kulturnega doma ali kake druge institucije. Še nekaj besed k politiki dialoga
Za politiko dialoga sem se odločil zaradi tega, ker sem spoznal, da politika »vse ali nič« le škoduje. Kratek pogled v zgodovino to potrjuje.  Tako po prvi kot tudi po drugi svetovni vojni. Avstrijski zunanji minister Gruber je npr. leta 1949 na seji avstrijske vlade povedal, da je člen 7 napisan tako »splošno«, da bo vedno avstrijska interpretacija prevladala. In tako se je tudi zgodilo. Tiste, ki so po mednarodnem pravu nad avstrijsko interpretacijo, namreč podpisnice avstrijske državne pogodbe Rusija, Anglija, Francija in ZDA od leta 1955 do danes niso kaj rekle k členu 7 ADP oziroma k temu, kako naj se interpretira. Avstrija je k sreči postavila člen 7  notranjedržavno v ustavni rang in s tem je ustavno sodišče dobilo pristojnost za interpretacijo le-tega. Nad ustavnim sodiščem pa je ustavni zakonodajalec.
Spoznanje, da podpisnice državne pogodbe k interpretaciji ADP nič ne rečejo in tudi Jugoslavija kot sopodpisnica ADP ne more sprožiti postopka za formalnopravno interpretacijo člena 7 ADP me je prepričalo, da je treba najti rešitev glede tabel v Avstriji sami. Zato pot do ustavnega sodišča, ki je kot rečeno marsikaj spremenila. Je pa odprla tudi pot za kompromise.
Še eno spoznanje sem ob tem dobil: paragrafi ne morejo nadomestiti konstruktivnega vzdušja. V to me je prepričalo dejstvo, da tudi tam, ker npr. na uradih uradujejo Slovenci to še ne pomeni, da je uporaba slovenščine kot uradnega jezika signifikantno večja. Dejansko se situacija manjšin le lahko izboljša, če celotna družba stoji do jezikovnokulturne raznolikosti in celotna družba povzame vse potrebne korake za ohranitev le te. Zato sem predlagal državno ciljno določilo o priznanju Avstrije k zgodovinsko zrasli jezikovnokulturni raznolikosti. Torej izbojšanje vzdušja in klima v kombinaciji z realistično interpretacijo pravnih možnosti.
Kompromis, ki smo ga sprejeli v zadevi dvojeziče topografije je bil res boleč, o tem ni dvoma, a na vse zadnje je pripomogel k spremembi vzdušja, in nosi v sebi še možnost, da pod  določenimi pogoji (odprtnostna klavzula) pride do dodatnih dvojezičnih tabel. Na vse zadnje je ta kompromis tudi nekaj prispeval  k spremembi politčnega podobe v deželi  in sopripsevala, da je Peter Kaiser postal  deželni glavar. Kaj to pomeni, kahko vsak opazuje vsak dan. Alternativa bi bila, da bi vprašanje dvojezične topografije ostalo odprto in  s tem možnost za iracinalno agitacijo določenih političnih sil.
Konkordančna demokracija namesto konkurenčne demokracije
Na znotraj je bila politika »konkurenčne demokracije« v povezavi z ideološkimi prepričanji pogubna za koroške Slovence. Oba tabora sta se posluževala te konkurenčne demokracije, torej »ali ali«. Za katoliški tabor je koncept povezave narodnost in vera privedel do izključevanja vseh tistih, ki niso bili verni in s tem pod sumom levičarstva, za levico je dolga leta veljal tisti, ki ni za priključitev ali za partizanski boj, izdajalec ali odpadnik. Obe opciji sta prezirali različnost in raznolikost znotraj manjšine. Ta raznolikost, če se priznavam k normam demokracije in pravne države, pa je nekaj samoumevnega v pluralni družbi in še posebej, če je manjšina izpostavljena dvema vplivoma, temu iz države, v kateri živi, in tistemu iz tako imenovane matične domovine. Oba koncepta sta zagovarjala konservativen model manjšinskega varstva, namreč model etničnega pluralizma ali drugače povedano model paralelne družbe. Iz tega izhaja tudi ves ta koncept političnega nastopanja in zahteve po avtonomiji.
Tudi Republika Slovenija nam je sugerirala integralno slovenstvo in prezirala to, o čemer je že pisal priznani slovenski zgodovinar Janko Pleterski v svoji disertaciji »Narodna zavest na Korošekm med 1848 in 1914«, v kateri je opisal raznorazne vplive (od ideoloških, političnih in družbenogospodarskih) na raznoliko etnično identiteto na Koroškem. Ta logika velja do danes.
Glavni problem pa je v tem, da se je slovenska manjšina na Koroškem zaradi tega vpliva iz Slovenije posluževala v boju zoper nemški nacionalizem  logiko »simbolnega nacionalizma«,  torej bila je verbalno radikalna, dejansko pa brez večje moči in upanje na internacionalizacijo na osnovi Avstrijske državne pogodbe se ni uresničilo, kar je potem spet krepilo nemški nacionalizem. Skratka začaran krog.  V tem se slovenska manjšina na Koroškem bistveno razlikuje od Južnih  Tirolcev, ki so si ustvarili vrednote, ki se bistveno razlikujejo od vrednot večinskega naroda v  Italiji.  Lojalnost posameznikov do teh vrednot je zelo velika, poleg tega pa je  Avstrija  dejansko postala pogodbena stranka, ker je zelo hitro opustila ozemeljske zahteve napram Italiji, in zaradi tega lahko sprožila postopek pred Združenimi narodi, kar Jugoslavija na osnovi sopodpisa ADP ni mogla.
To je hvala Bogu mimo. Danes prevladuje dialog in konstruktiven diskurs.
Imamo seveda kar dosti razlogov, da smo kritični do Avstrije in Koroške zaradi asimilacije, a tudi samokritični do nas samih, ker je bila naša politika občasno kar dosti neadekvatna, pa tudi do Slovenije, ki je bolj izhajala iz centralnoslovenskih prepričanj in premalo upoštevala naš položaj »dvoživke«, torej kot pripadnikov avstrijskega kulturnega in slovenskega kulturnega prostora. Danes je izhod v tem, da vsi skupaj pripadamo tudi evropskemu kulturnemu prostoru, ki olajša tudi priznanje k primarni etnični identiteti.
V evropskem kontekstu se prizadevam  za mirovno regijo Alpe-Jadran, kjer bo znanje sosednjih jezikov samoumevno in sodelovanje na raznoraznih področjih bolj in bolj samoumevno.  V etnično mešanih področjih pa mora opredelitev po narodni ali etnični pripadnosti ostati privatna odločitev posameznika in  sodelovanje na izobraževalnem, kulturnem in gospodarskem področju mora postati nekaj nekaj samoumevnega in ne obremenjujočega. Dejansko je tako, da to sodelovanje iz dneva v dan narašča ali hočemo ali ne.
Ne morem pa mimo tega, da omenim tudi to, da je institucija, ki so jo gradile generacije in generacije koroških Slovencev, namreč slovensko zadružništvo, propadlo in je danes v lasti avstrijskega raiffeinsensystema. Ta propad ni povezan s kako nemškonacionalno zaroto, temveč z lastnimi subjektivnimi napakami in  takoimdenovanim Hypo-sindromom. Skratka  z mentaliteto ne vem kam se peljem, zato pa sem prej tam oziroma v jarku. Zato nosijo funkcionarji te in še kake zelo pomembne gospodarske institucije vso odgovornost. Da nihče ni odstopil in prevzel odgovornosti je pa specifika, ki je doma  pri nas, kjer kako odlikovanje „banker of the year“ podeluje imuniteto.
Draga dame in gospodje, delegatke in delegati!
Mislim, da so pogoji za razvoj slovenskega jezika in kulture odvisni tudi od tega, da bomo skupaj obdelali vse travme, ki so še v naših srcih in dušah. Na tem delamo v projektu Mirovna regija Alpe-Jadran, pa tudi v Konsenzni skupini. Gre kratkomalo za to, da z empatijo gledamo na drugo stran, jo skušamo razumeti in z dialogom transformiramo zgodovinske travme v skupno dobro. Nadalje je treba slovenščino promovirati kot nekaj samoumevnega v tem prostoru in poudariti ekonomski pomen jezika. Prenehati je treba s konceptom, ko vedno spet poudarjamo, da smo »žrtve«. Kdo pa se rad druži z »žrtvami«?
Moj dialog s predsednikom Koroškega Heimatdiensta je naletel tudi na kritiko, še posebej med koroškimi Slovenci. Malo zaradi ljubosumja,  v srcih so še prisotne žalitve, ki jih je povzročal KHD-jevski časopis »Der Kärntner«, je pa še nekaj, na kar me je opozorila psihologinja Pumla Gobodo-Madikizele iz Južne Afrike, ki je bila članica tamkajšnje komisije za »resnico in spravo« in je v knjigi »Das Erbe der Apartheid, Trauma, Erinnerung, Versöhnung« opisala proces sprave: Einer der bekannten Gründe, warum wir uns selbst durch Wut von denen distanzieren, die uns oder andere verletzt haben, ist die Angst, dass wir unsere morali-sche Alleinstellung aufgeben und die Zugangsbeschränkung für die Teilhabe an der Gesellschaft herunterschrauben, wenn wir sie als echte Menschen anerkennen (Eden znanih razlogov, zakaj se z jezo v nas distanciramo od tistih, ki so nas ali druge ranili in žalili, je strah, da bi s tem našo enkratno naravnanost  oddali in  bi dostopno omejitev za udeležbo v družbi zmanjšali, če bi jih priznali kot prave ljudi) … Te mehanizme opažam tudi na Koroškem. Dejansko pa se je treba vprašati ali je zdaj vzdušje v deželi boljše ali slabše. Dejansko je treba oceniti ali je boljše, da ni več ščuvanja in hujskanja. Mislim, da je odgovor jasen.  Je pa tako, da v vseh konfliktih enkrat pride trenutek, ko je treba stopit v dialog in se pogovoriti.
Naša usoda je odvisna od različnih faktorjev, notranjih in zunanjih. Na znotraj upam, da bo prevladala konkordančna in ne konkurenčna demokracija. Spoštovanje, raznolikosti in odprtost so ključnega pomena za to, da bodo ljudje želeli biti člani te skupnosti. Zunanja je v veliki meri odvisna od razvoja Koroške, ki,  upam, da se bo pozitivno razvijala in nudila ljudem kruh in zaposlitev v deželi, da se ne bodo več odseljevali.  In nenazadnje bo naš razvoj odvisen tudi od razvoja Republike Slovenije. Tudi slednja  se razvij v odprto, liberalno in moderno državo, ki svoje manjšine vidi v vsej njihovi specifičnosti in jih ne poriva v kake ozke narodnostne avanture.
Čas v katerem živimo ni enostaven in celotna politična konstelacija v svetu je vznemirjajoča. Kam bot to peljalo odkrito rečeno, ne vem. Mi sveta ne bomo reševali. Lahko pa tam, kjer živimo, ustvarjamo odprto in strpno družbo, recimo v mirovni regiji Alpe-Jadran. Tu lahko vsi dokažemo, da smo se iz zgodovine nekaj naučili in s sožitjem bi lahko pokazali svetu, da je preseganje starih travm možno in uspešno.
Spoštovane delegatke in delegati, dame in gospodje, tovarišice in tovariši!
Naj mi je dovoljeno, da se ob koncu zahvalim vsem odbornikom in odbornicam, ki so v teh 26 letih mojega predsedovanja sodelovali z menoj, še posebej se zahvaljujem dvema sodelavkama, Milki Kokotovi in Urški Brumnik, ki sta imeli vedno budno oko nad financami in gledali, da so le te ostale v obvladljivih okvirih, tako, da smo danes v stanju, da predajamo organizacijo brez dolga in z lastnimi prostori.  Seveda včasih nisem bil enostaven in preveč koleričen, za kar se opravičujem.
Rad bi se na tem mestu pa tudi rad zahvalil mojim nemškogovorečim sodeželanom, ki so s empatijo spremljali proces dialoga ga podpirali in mi dali veliko podpore in moči in tudi sami ustvarjali pozitivno sožitje v deželi. Samo v sodelovanju vseh ljudi v deželi je prespektiva za nas vse.
Teh 26 let predsedovanja ZSO ni bilo enostavnih, kljub težkim okoliščinam, je le uspelo na marsikaterem področju doseči izboljšave. Mojemu nasledniku in   odbornicam in odbornikom želim veliko sreče in ustvarjalnosti. In eno prošnjo še imam: bodite prizanesljivi do novega vodstva. Delo, ki ga opravlja ni enostavno, zato potrebujejo tudi toplino in podporo od vseh organov organizacije.