26 Mar Med spomini, izkušnjami in strahom

Z 80.000 prižganimi svečkami na dunajskem Heldenplatzu – tam, kjer je pred 70. leti skoraj 300.000 Avstrijcev navdušeno pozdravljalo Hitlerja – je Avstrija obudila svoj spomin na prav tolikšno število avstrijskih žrtev nacifašizma. Če pomislim, da je bila uradna Avstrija v odnosu do svoje preteklosti vedno zelo dvoumna, se upravičeno sprašujem, ali je bil to samo spominski ritual, ki se v raznih oblikah vedno znova pojavlja ob praznovanjih okroglih obletnic, po končanem praznovanju pa se spet vse povrne v ustaljene tirnice. V avstrijskem odnosu do preteklosti je namreč zasidrana miselnost, da je nanjo bolje pozabiti in jo prepustiti zgodovini. Da jim je to doslej uspevalo, govori podatek, da približno 40 odstotkov Avstrijcev ne ve, da je bila Avstrija leta 1938 priključena k Nemčiji.
Iz razumljivih razlogov pa je omenjena tema v zavesti koroških Slovencev prisotna bolj kot v zavesti nemško govorečih. Kljub vsemu pa se spomin nanjo še vedno ohranja le znotraj manjšine same in ne najde učinkovite poti v avstrijsko javnost – ustrezno zgodovinskemu dogajanju, zaznamovanemu s poskusom popolnega etničnega uničenja. Letošnje razprave in prispevki v medijih ob 70-letnici anšlusa so to potrdile: povsem upravičeno so kot žrtve na prvem mestu imenovani Judje, nato socialdemokrati in komunisti kot politični nasprotniki nacizma; niti »pod razno« pa kot žrtve in hkrati edini vojaško organizirani uporniki proti nacizmu nismo omenjeni koroški Slovenci.
Prav zato, ker Avstrija še vedno ni sposobna odkrito spregovoriti o svoji preteklosti, podpiram (novo) pobudo, da konec aprila spomin na obglavljenje 13 koroških Slovencev ne obeležimo samo v Selah, ampak v širši javnosti, to je v samem Celovcu, prav tam, kjer jim je nacistični rabelj Freisler izrekel smrtno obsodbo. Gre za to, da čim bolj učinkovito »prezentiramo« ta del slovenske zgodovine avstrijski javnosti. Spominski pohod po celovških ulicah je lahko pomemben prispevek k njenemu ozaveščanju.
Zgodovinskega spomina pa ne smemo omejiti zgolj na spominske rituale. Ti se hitro obrabijo in ostajajo le še »mehanične« manifestacije podedovanega spomina. Prepričan sem, da mora vsebina današnjega antifašizma vsebovati več kot pa samo izmenjavo mnenj o preteklosti. Predvsem naj bi vzpostavljal kontinuiteto med preteklostjo in sedanjostjo oziroma se spraševal, kako je mogoče, da še danes človeško nasilje – ki ni značilnost samo današnjega časa, saj obstaja že od zore človeštva – sprejemamo kot samoumeven, »normalen« del življenja. Moj današnji antifašizem oblikujejo spomini na to, kar je fažizem bil, iz izkušenj, kar fašizem je, in iz zaskrbljenosti zaradi tega, kar bi fašizem (spet) lahko postal.
Naj povzamem: pomen spominskih ritualov je večji, kadar je njihova vsebina hkrati tema prizadevanj civilne družbe, vzgoje in izobraževanja. Eno takih možnosti ponuja tudi Rožanski izobraževalni teden, vendar se je bilo že v preteklosti težko dogovarjati o »pomembnih« skupnih temah. Če izvzamemo slovenski prosvetni društvi v Šentjanžu in Borovljah, letos te teme ni na programu. Morda se je tudi zaradi tega Rožanski izobraževalni teden preimenoval v Koroško kulturno vigred – da se ne bi bilo treba »samo« izobraževati, ampak da zraven lahko tudi zapojemo, ker menda to najbolje znamo.
Janko Malle