14 Apr »Sing mit« – kontrapunkt koroški kulturni politiki ali koroška pesem – teren za politično agitacijo

Končno se je nekdo lotil koroške kulturne ikone – ljudske pesmi. Prejšnji teden je bila v celovškem Artecielu premiera najnovejše predstave pisatelja in režiserja B. Liepold-Mosserja »Sing mit – Böse Menschen haben keine Lieder«, ki brez dlake na jeziku žigosa negativne, zlagane, politično instrumentalizirane in s pravo rjavo domovinsko godljo zaznamovane značilnosti koroške ljudske pesmi.
B. Liepold-Mosser je nedvoumno pokazal, da se koroška pesem pojavlja na terenu politične agitacije kot dekoracija in kot (blago) sredstvo za doseganje določenih političnih ciljev. Avtor je izkoristil gledališče, da je gledalcu s koroško ljudsko pesmijo nedvoumno postavil pred obraz njegovo lastno ogledalo: ogledalo zlagane, perverzne in politično destruktivne koroške morale, ki v koroški ljudski pesmi najde tiste vzvode, s katerimi na eni strani na nedolžen način »transportira dobrohotno« koroško kulturno politiko, na drugi strani pa uspešno prikriva vse konflikte. Duhovito je pokazal, kako človek lahko postane igrača usode, če to prepušča politiki.
Avtor je pri tem uporabil posrečene metode: skrbno je zbral originalno besedilo in citate, ki zvenijo še bolj neverjetno, če vemo, da so jih napisali taki koroški glasbeni veljaki, kot sta Franz Koschier in Gunther Mittergradnegger. Gre za besedila z neprikritim nemškonacionalnim in ksenofobnim nabojem in pa podobna besedila raznih nedeljskih govorov. Naravnost pretresljiva pa postaja predstava, ko avtorju uspe prepričljivo pokazati prototip nacionalno tipizirane koroške kulturne politike. V živo je zadel s prikazovanjem protislovja med patetičnim ljudskim petjem in suhoparnimi številkami o subvencijah Koroške za lovske kape, noše, Abwehrkamferje, Ulrichsberg, gasilce …, ki ga je podložil z učinkovitimi reklamnimi oglasi »Er hat euch nicht belogen«.
Liepold-Mosser je v svojo ironično-zabavno, hkrati pa tudi zelo resno in tragikomično predstavo vnesel dvoje pomembnih sestavin: komično predvajanje ljudske pesmi je prevetril in jo naredil bližjo politični farsi, kar mu je uspelo predvsem s kolažem besedil avtorjev, ki so koroško ljudsko kulturo instrumentalizirali s prizori iz političnega ozadja.
Celotna predstava ni zapletena, dialogi so polni ironije – če se človek zave dvojne morale koroške mentalitete in bolj ali manj prozornega preobračanja in sprenevedanja. Iskrivost, radoživost in razgibanost predstave pa je tudi v tem, da je avtor igralce usmeril v več smeri, v kontrast, tragični patos in komično burkaštvo. V tem konteksu ima tudi scena zgovorno prispodobo: črka »k« (logo »KarntenKultur«) leži na hrbtu, na tleh – tam, kjer je danes koroška kultura.
Končno je na Koroškem na ogled burka, ki smeši provincialno obsedenost, ironizira hlepenje po harmoniji (z ljudsko pesmijo) in se posmehuje provincialnemu kompleksu … Pravi kontrapunkt koroški ljudski kulturi oziroma koroški kulturni politiki.
Janko Malle