22 Dec Afirmacija slovenske kulture pade in živi z jezikom

Ker izhajam iz prepričanja, da se samopodoba koroških Slovencev gradi in potrjuje z jezikom, se ob koncu leta sprašujem, ali smo pri tem uspešni, in kaj nas ovira, da nismo bolj prodorni, bolj produktivni ali pa morda bolj prepričljivi. Za malodušje sicer ni pravega razloga, saj je kulturno dogajanje med koroškimi Slovenci dovolj razgibano. Kljub temu pa nam to ne sme vzbujati pretirane samozadostnosti in pretiranega hvalisanja; češ, saj je vse v redu, samo da se v kulturi kaj dogaja. Samozadostna drža je praviloma najboljša potuha za povprečneže, ki nimajo želje po izboljševanju kakovosti svojega početja, in ponavljanje obrabljenih ritualov, ki so spremljevalci kulture povsod tam v naši družbi, kjer primanjkuje prostora za razvoj duhovnega in kulturnega pluralizma.
Toda kljub tem nevarnim spremljevalcem kulture smo koroški Slovenci dejavni in tudi uspešni predvsem na glasbenem in gledališkem področju. Manj uspešni pa smo na področju jezikovne vzgoje. Ne samo zaradi hiranja slovenskega literarnega ustvarjanja, tudi drugače nas lahko upravičeno skrbi, da tudi tisti del mlajše generacije, ki sicer še govori slovensko, izgublja občutek za jezik, ki je po mojem mnenju odvisen od njegovega znanja. Morda mi bo kdo očital vzbujanje »nacionalnih čustev«, vendar mislim, da to z njimi nima nobenega opravka. Gre za preprosto vprašanje, ali je slovenski jezik v našem vsakdanjem življenju tudi naše običajno komunikacijsko sredstvo. Na šibkost znanja slovenskega jezika nas med drugim opozarjajo otroške gledališke predstave in filmi, kjer namesto običajne in sproščene govorice prevladuje drdranje naučenega besedila. Opažam, da večina mladih na Koroškem lažje govori nemško kot slovensko.
Če nočemo, da se nam slovenski jezik popolnoma odtuji, bomo morali na Koroškem izboljšati slovensko jezikovno kulturo. Najprej mora za nas same slovenski jezik kot bistveni del koroške kulture postati enakovreden drugim jezikom, govoriti pa ga moramo s ponosom in ne z občutkom njegove manjvrednosti. Najprej moramo biti sami v sebi prepričani o uporabnosti in kulturni vrednosti slovenskega jezika, šele nato bomo lahko vzgajali mlajše generacije.
Vsekakor bi pot utrjevanja jezikovnega samozavedanja na koroškem olajšala večja afirmacije celotne slovenske kulture. Še vedno je kulturna izmenjava z Republiko Slovenijo prešibka in omejena le na občasne akcije ali kulturne prireditve manifestativnega značaja. Pogrešamo sistem kulturne izmenjave, kakršen je na primer gledališki abonma z gostovanji poklicnih gledališč iz Slovenije, ki bi zagotavljal, da bi bila kulturna ustvarjalnost dostopna vsem Slovencem v Republiki Sloveniji in zunaj nje. Prepričan sem, da je v osrednjo kulturno dogajanje v RS treba integrirati tudi kulturne in umetniške dosežke Slovencev zunaj njenih meja. Samo tako bi imela celotna kulturna ustvarjalnost slovenskega naroda večji pomen. Zato pa bi se morala s povezovanjem slovenske kulture z vso odgovornostjo ukvarjati tista institucija slovenske države, ki skrbi za sistemsko ureditev kulturnega ustvarjanja in vzdrževanje kulturne infrastrukture. To je Ministrstvo za kulturo RS, ki je do leta 2004 skrbelo tudi za kulturno delovanje Slovencev zunaj RS.
Če je Republika Slovenija mnenja, da je tudi »zamejska kultura« del slovenskega nacionalnega programa, za katerega skrbi njeno ministrstvo za kulturo, potem bi bilo prav, da bi prevzelo skrb ne samo za kulturo slovenske države, ampak za kulturo celotnega slovenskega naroda. To bi bila najobetavnejša pot za vzbujanje in razvijanje zavesti o kulturni pripadnosti slovenskemu narodu.
Janko Malle