07 Nov S kulturo proti političnemu nasilju!

Še dobro, da se med vsakoletno kulturno jesenjo ne prepuščamo »kulturnemu životarjenju« ob medijsko razvpiti in populistični zabavi, ki nastaja predvsem z namenom prikrivanja pravih konfliktov. Ker je danes uradna medijska pozornost vse bolj usmerjena v tovrstno obliko tržne kulturne produkcije, je težko uveljavljati drugačne poglede na kulturo. Sodobne in vse druge oblike kulture, ki so danes brez množične podpore, pa se preprosto marginalizira in javno ignorira. To žal počnejo tudi mediji, ki s tem ne le da ne spodbujajo, pač pa celo ogrožajo izražanje kritičnega pogleda na protislovni značaj večinske koroške kulture.
Ne bi rad poveličeval pestrosti kulturnih prireditev in prizorišč, ki jih koroški Slovenci ponujamo svoji publiki, pa vendar želim poudariti, da je »naša« kulturna podoba kljub vsej koroški duhovni provincialnosti kakovostno nekaj povsem drugega, predvsem pa je usmerjena v prihodnost. Toda pri tem ne moremo mimo etičnih vprašanj, od katerih je odvisna razsežnost kulture tako večinskega kot manjšinskega naroda. Želimo si, da bi se kulturno ustvarjanje koroških Slovencev še bolj osredotočilo na kakovosten in v širšem prostoru prepoznaven repertoar, ki bi ga povezovale skupne vrednote, utemeljene v etičnem pluralizmu. Zavedamo se, da se je ta že neštetokrat sprevrgel v kulturni boj ali je celo kulminiral v ideološki ekskluzivizem in idejno nasilje. Ne le, da se obojega dobro spominjamo iz preteklosti, oboje se pojavlja tudi v današnji slovenski stvarnosti na Koroškem. Postavljajo se vprašanja o medsebojni toleranci (med koroškimi Slovenci) in o tem, ali smo pripravljeni iskati najmanjši skupni imenovalec različnih etičnih vrednot?!
Dejstvo, da je med koroškimi Slovenci tako malo tolerance, je zaskrbljujoče. Nismo pripravljeni upoštevati niti stališč drugih niti nismo sposobni v odprtem dialogu pod vplivom nasprotnikovih argumentacij ponovno premisliti lastnih prepričanj. To velja tudi za iskanje skupnega imenovalca etičnih vrednot: do sporazuma nas lahko pripelje le brezkompromisno upoštevanje resničnosti in nujnih pogojev sožitja. Pot dialoga omogoča nekoliko več distance do samega sebe in političnih ideologij. Ta pot je vsekakor težja, saj se nikoli ne konča, je pa edina, ki zagotavlja odprto in demokratično družbo.
Če se torej sprašujemo, kako se kljub različnim etičnim prepričanjem prebiti do resnice, ne bi smeli zapirati oči pred tem, da za to vsak nosi svoj delež odgovornosti. Zato cilj etičnega razmisleka ni iskanje krivca, temveč spoznanje o dragocenosti vsakega posameznega človeka; tudi nasprotnika oziroma v najslabšem pomenu besede sovražnika. Nam vsem in tudi kulturnemu ustvarjanju v tej deželi bi koristilo, če bi se tega zavedali tako predstavniki večine kot manjšine, ki odklanjajo dialog in se s tem postavljajo proti temeljnim etičnim pravilom civilizirane družbe.
Kultura dialoga na Koroškem bo nekaj dosegla le, če bo sposobna v javnosti prebuditi zavest o vrednosti posameznika in če bo vsaj za hip uspela pojme, kot so sporazumevanje, solidarnost in sožitje postaviti pred pojme, kot sta gola uspešnost in politična moč.
Ker so omenjena etična načela še vedno del kulturnega življenja koroških Slovencev, moramo gledati, da jih nihče ne poruši in potisne iz javne zavesti. Kulturno ustvarjanje nas namreč združuje tudi proti političnemu nasilju!
Janko Malle