24 Okt integracija ali segregacija?

Po državnozborskih volitvah konec septembra, na katerih je dobila na listi NEOS/LIF mandat tudi koroška Slovenka Angelika Mlinar je ponovno oživela razprava o tem, katera politična pot je najboljša za koroške Slovence: integracija v stranke ali samostojna pot v obilki virilnega mandata in/ali javnopravnega zastopstva. Angelika Mlinar se zelo vehementno zavzema za samostojnost, čeprav je bila v resnici izvoljena na podlagi integracije v večinsko stranko. Kar pa je res čudno, da se ona pojavlja kot ta “prava koroška Slovenka”, medtem ko Zalka Kuhling kot deželnozborska poslanka v koroškem deželnem zboru na listi Zelenih in Ana Blatnik kot zvezna svetnica in bodoča predsednica državnega sveta po Mlinarjevih izjavah sploh ne igrata kake vloge. Samozavest je že dobra, a malo več ženske solidarnosti bi si človek le pričakoval… To je seveda nedopustno in povzroča le nadaljne konflikte. V resnici je tako, da seveda Ana Blatnik igra v gremijih SP določeno vlogo ravnotako kot Kuhlingova v gremijih Zelenih. Namesto da bi Mlinarjeva iskala kontakt do teh dveh poslank in skušala z njima uskladiti določena vprašanja, ki so za nas pomembna, pa raje vodi politko politične segregacije in ločevanja. To lahko koristi stranki NEOS kot opozicijski stranki, ne pa slovenski manjšini na Koroškem. Če Mlinarjeva misli, da bo lahko v parlamentu brez sodelovanja z poslanci drugih strank uresničila kake projekte, se moti. Če se je odločila za radikalno opozicijsko politiko, potem je to na eni strani legitimno, v korist manjšin to vsekakor ne bo. Je treba samo malo pogledat na procentni delež, ki so ga posamezne stranke dobile ob volivah.
Sploh opažam, da se pri NSKS krepijo sile, ki vodijo politiko monopolizacie manjšinskega zastopstva. Že razumem, da obstoja pri NSKS določena euforija zaradi izvolitve Mlinarjeve v državni zbor – tudi sam sem vesel, da imamo v smislu pluralizma zdaj več poslanka na različnih nivojih – zaradi tega se pa pogled na realne politične razmere naj ne bi preveč zatemnil. Monopolizacija manjšinske politike na podlagi veljavne manjšinske zakonodaje v Avstriji in tudi na evropskem nivoju ni mogoča in tudi ni pametna. Če pa bo parlament ustvaril nove pravne pogoje, potem je to nekaj drugega.
V Bosni se je uveljavil etnični princip kot političen princip na podlagi demokratičnih volitev z rezultatom, da mora mednarodna skupnost posegati in z mednarodnim predstavnikom dr. Inzkom miriti nacionalistične strasti. Bosanski primer je treba preštudirati in zelo me že zanima, kako bo Inzko razvozla ta vozel, ko mora v Bosni zagovarjati popolnoma drug model, kot ga zagovarja na Koroškem. Bosanski Politik Silajčič je že pred leti ugotovil, da “etnična demokracija ni prava demokracija”. Je že vedel zakaj je prišel do takega zaključka.
To se je pokazalo na zelo banalnem primeru: ob Primorskih dnevih so na široko razpravljali o prednostih samostojne manjšinske politike in o negativnih elementih integracijskega modela. Toda razpravljali so le zagovorniki samostojnega nastopa predstavniki integracijskega modela (npr. Kuhling ali Blatnik) sploh niso bili povabljeni k okrogli mizi. Torej je res kar je rekel Silajčič, da etnična demokracija ni popolna demokracija.