16 Dec vse ali nič…

Že večkrat sem govoril o eni značilnosti slovenske manjšinske politike, namreč politike vse ali pa nič. Nazadnje sem o tem govoril na srečanju manjšinskih organizacij v Trstu.
Govoril sem o tem, da je ena naših značilnosti v politiki koncept “vse ali nič”. Naj navedem nekaj primerov:
1. Avstrija je je pred plebiscitom leta 1920 za kratek čas ponujala mejo na Dravi brez plebiscita. Centralni slovenski politični prostor je to ponudbo odklonil, ker je bil prepričan, da bo z plebisitom dobil vse. Rezultat je bil drugačen in konsekvence tega poraza so nosili koroški Slovenci.
2. Nekaj podobnega se je dogajalo za časa druge svetovne vojne. Kdor prebira dokumente OF bo videl, da je bila ena centralna vizija partizanskega odpora s strani centralnega slovenskega prostora tudi v združitvi vseh Slovencev, torej priključitev tudi Koroške k Sloveniji. Ali je bilo to realistično?
Septembra 1943 so zavezniki v moskovski deklaraciji ugotovili, da bo Avstrija ponovno dobila svojo samostojnost, v kolikor bo tudi sama kaj prispevala k svoji osvoboditvi. Bolj konkreten je bil Stalin v pismu Rennerju aprila 1945, ko je Rennerju zagotavljal, da bo Avstrija spet ustanovljena v mejah iz leta 1938. Da ne naštevam naslednje konference zaveznikov, ker o kaki spremembi avstrijskih meja ni bilo govora.
Seveda je bilo legitimno razmišljati o spremembah meja. Tudi Avstrija je za kratek čas razmišljala o vrnitvi Južnega Tirola k Avstriji. V ta namen je celo ustanovila strokovno komisijo v okviru Avstrijske nacionalne biblioteke, ki naj bi pripravila vse potrebne podlage.
Toda avstrijski politiki so kar hitro ugotovili, da so te ambicije nerealne in komisijo ukinili. Centralni slovenski prostor pa je vztrajal na zahtevi po prilkičtvi do leta 1949, čeprav je bilo jasno, da je to irealno. Zaradi svojih izkušenj z nacionalsocializmom je velik del koroških Slovecev to zahtevo po priključitvi tudi podpiral. Obveljale so emocije in ne racionalni pristop do problema. Seveda so koroški Slovenci nosili konsekvence vsega tega. Torej spet koncept “vse ali nič”.
V tem smislu je bil dr. Joško Tišler bolj realističen kot pa OF, pa čeprav je bil prej bolj radikalen pri formuliranju ozemeljskih zahtev do Avstrije. Leta 1944 se je namreč sestala takoimenovana “sredina”, kjer je sodeloval tudi dr. Tišler in v spomenici Angliji formulirala zahtevo po priključitev vseh tistih predelov Koroške, ki so bili “v poslednji imperialistični dobi germanizirani”.
Vztrajanje na priključitvi do leta 1949 je prispevalo k temu, da so se predvsem koroški partizani diskreditirali kot “izdajalci” domovine in bivši nacisti so zaenkrat postali “patrioti”. In konsekvence vsega tega so nosili koroški Slovenci. In te emocije so potem določene politične sile na Koroškem izkoriščale ob vseh mogočih priložnostih v volilnotaktične namene.
Najbrž je to imelo tudi svojo funkcijo v notranjeslovenski politiki v Sloveniji oziroma Jugoslaviji.
Na televizijskem kanalu III trenutno spet predvajajo obnovljeno Portischevo dokumentacijo o tem času. Spalača se jo pogledsati.
3. Podoben primer je tudi naša politika v sedemdesetih letih, kjer smo načeloma odklanjali zakon o narodnostnih skupinah in posledično tudi vstop v sosvet. Pribljižno 10 let smo se na ta način odpovedali podpori v višini 20,00 milijonov šilingov letno. Spet vse ali pa nič!
4. Najaktualnejši primer je iz zadnjih let. Na mojo pobudo sta državni sekretar Ostermayer in sekcijski vodja Hesse iniciirala reformo zakona o narodnostnih skupinah v Avstriji. Pričetek reforme je bila svečana prireditev v uradu zveznega kanclerja. Pomembni znanstveniki in gospodarstveniki so referirali npr. Monika Kircher-Kohl, Perhinig itd.). Ustanovljene so bile tri delovne skupine, izobraževanje, ekonomija in legistična vprašanja. Delo v prvih dveh delovnih skupinah je potekalo zelo intenzivno in konstruktivno. Rezultati so obetavni. V tretji delovni skupini pa se je zataknilo. NSKS je bil tam zastopan s štirimi predstavniki (Olip, Pipp, Vouk in Mikl), ki so na 8 sejah ponavljali kot tibetanski molitveni mlin zahtevo po javnopravnem zastopstvu. Uradniki so razlagali zakaj kaj takega ni mogoče uveljaviti in med drugim izpeljali tudi povpraševanje med manjšinskimi organizacijami, ki je jasno pokazala, da so stališča v tem vprašanju zelo različna. Na seji vseh predsednikov sosvetov je Ostermayer predstavil minimalno varianto reformiranega zakona o manjšinski zaščiti, ki so ga vsi predsedniki tudi sprejeli.
Zoper ta osnutek pa je NSKS in nijhova dunajska ekspozitura (Center) zagnala vik in krik z rezultatom, da koalicijski partner VP predloga ni podprl. Predsednik dr. Inzko je nekajkrat veselo poudaril, da so oni (NSKS) preprečili ta zakonski osnutek. Tako dejansko ni prišlo do reforme.
5. Nova koalicijska pogodba med SP in VP zdaj sploh ne omenja več narodnih skupin. Torej tudi VP ni vnesla kakega ustreznega predloga v koalocijska pogajanja. Ostermayer in Hesse bosta tudi v bodoče spet pristojna za manjšinso varstvo v Avstriji. Najbrž sta izgubila veselje do kake reforme manjšinskega varstva. Politika NSKS naj pri tem ne bo izgovor, resnici na ljubo pa je treba ugotoviti, da taka politika najbrž ne bo podpora za kako novo iniciativo. Zahvaljujoč se politiki vse ali pa nič!