04 Jan intervju Florjana Lipuša

Rojen je bil v Lobniku pri Železni Kapli na avstrijskem Koroškem. Očeta so v času druge svetovne vojne mobilizirali v nemško vojsko, mater so mu, ko je bil star komaj šest let, odpeljali orožniki iz Železne Kaple, ker jim je preoblečenim v partizane, postregla kruh. Umrla je v koncentracijskem taborišču Ravensbrück, rana izguba njemu najbližje osebe je otroku zadala praznino, ki jo je kasneje v življenju skušal izpolniti z ljubeznijo do besede.
Osnovno šolo je obiskoval v Lepeni in humanistično gimnazijo na Plešivcu. Del svojega otroštva je preživel v škofijskem internatu, strog in otrokom neprilagojen režim katoliške ustanove je razlog za ne najlepše spomine na tisti čas in verjetno tudi za njegov zadržan odnos do Cerkve. Njegova dela v veliki meri odsevajo njegovo lastno in življenje narodne skupnosti v grapah na severni strani Karavank. Zmote dijaka Tjaža, ki sta jih v nemščino prevedla Peter Handke in Helga Mračnikar, so deloma tudi zgodba njegovega življenja. Za roman Boštjanov let je leta 2004 prejel Prešernovo nagrado, v začetku decembra je v Gradcu prejel nagrado Franza Nabla, najvišje literarno priznanje, ki ga podeljujejo v tem avstrijskem mestu.
Bili ste prvi prejemnik te nagrade, ki piše v slovenščini, in zato so menda morali spremeniti celo pravila podeljevanja. Na podelitvi ste dejali, da vam ta nagrada pomeni delček uresničene domovine. Lahko to pojasnite?
Domovina je tam, kjer je človeku dobro, teh Ciceronovih besed sem se spomnil, ko sem izvedel, da mi bodo podelili to nagrado. Koroški Slovenci v preteklosti nismo imeli ravno občutka, da nam je oblast naklonjena, domača. S svojim narodom, sosedom, je ravnala zelo mačehovsko in tako ravna do današnjih dni. Spomnimo se samo, da so pred dvema letoma storili vse, da bi Slovenci na Koroškem dobili najmanjše možno število dvojezičnih krajevnih napisov. Desetletja so to nerešeno vprašanje zavlačevali v upanju, da takih napisov morda sploh ne bo več treba postavljati. Čim manj dati, bistveno pa vzeti, taka domovina ni domovina. Slovenski jezik na Koroškem je slej ko prej ne samo na drugem, je na zadnjem mestu. Seveda prispevajo svoje tudi Slovenci. Slovensko prebivalstvo samo najraje časti, čisla in boža to, kar je nemško. Kuje to in ono v nebo, ker je nemško, in bi tega ne kovalo v nebo, če bi bilo slovensko. Drži pa, da se pojavljajo osebe obeh narodnosti, ki to sliko popravljajo. Tudi mesto Gradec je to sliko obrnilo in je slovenski jezik postavilo na prvo mesto. To je edinstven in nepričakovan korak, ki približuje domovinsko občutje.
Za vas so zapisali, da »gre za pisatelja, ki je nepopustljivo zvest svojemu prvinskemu etosu, ki je etos človekove pravice do prostosti in pokončnosti. In to v travmatiziranem manjšinskem svetu, ki prav te človeške lastnosti preverja, duši in lomi močneje, kot se to dogaja drugod.« Povejte, je kot koroški Slovenec še vedno težko biti pokončen in prost na avstrijskem Koroškem?
Zame ni težko, ker morem biti samo ta, ki sem, in nihče drug. Kdor hoče in je ohranil zdravo pamet in pokončno hrbtenico, tudi pri nas lahko ostane to, kar je. Lahko se giba svobodno in prosto, in oster veter brije včasih tudi drugim, če ne kar vsem, v obraz, ne da bi se zategadelj vdajali pritisku. Družba človeka narodno obrača in usmerja nenehno, obrača in usmerja vedno v isto smer, a vsi se ne dajo obrniti. Kot pisatelj sem v privilegiranem položaju, ker imam nad seboj samo enega gospodarja, samega sebe.
Smo Slovenci kot narod premalo samozavestni, smo premalo uporni, premalo revolucionarni? Se premalo ostro borimo za svoje pravice?
Slovenci se v prvi vrsti borimo vsak za svojo osebno korist, to kaže najbolj nazorno zadnjih dvajset let slovenske samostojnosti, pri nas pa se je to kazalo in se kaže neprenehoma. Najprej nas je katolištvo duševno pokvarilo, nas naredilo ubogljive in oblasti pokorne, nato pa so totalitarni sistemi ponudili prav tako nehodno pot iz zagate. Nasedli smo in se dali razkosati, razdeliti, saj takim je lažje vladati, take je lažje obvladovati. V narodnih rečeh nismo močni, ker moč usmerjamo vsak v svojo ideologijo in je tako zmanjkuje za skupne narodne interese.
Slovenščina izzove prezir in tišino, ste nekoč dejali v intervjuju za naš časopis, ko ste opisovali položaj slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem, o podobnih izkušnjah so mi še pred nekaj leti govorili tudi mlajši iz vrst slovenske manjšine. Se je v zadnjih dveh, treh letih kaj spremenilo?
V boljših glavah se je, svojo vas, svoje okolje še vedno štejem med tiste, kjer se ni. Takih mojih vasi je veliko, take moje vasi so kar pravilo. Nemška zaverovanost v koroški mit je še vedno živa, neumnost in nepoučljivost sta globoko zasidrani, sta kar karakteristiki moje vasi. Kar je zapravila ena generacija, dve naslednji ne moreta popraviti, če bi to sploh hoteli. Tako boste na vaš slovenski pozdrav v večini lokalov, v tistih na dvojezičnem ozemlju namreč, tudi še jutri poželi tišino, tako še naprej tudi na moje ime ne bodo posajali kljukice na s, ker to čisto nič ni v njihovem duhu, temu duhu pa manjka osnovne omike.
Po drugi strani se namreč poudarja, da narašča število vpisanih k slovenskemu pouku. V deželnem zboru imamo dva poslanca iz vrst slovenske manjšine, v zveznem je postala poslanka Angelika Mlinar. V koroškem parlamentu so slovenski poslanci spregovorili tudi v slovenščini in po memorandumu so postavili nekaj več dvojezičnih krajevnih napisov. Se s tem tudi spreminja položaj slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem?
To vse se zelo lepo sliši, in je tudi v resnici ogromen napredek, velik razvoj zaostale družbe, ki zdaj to hoče, dopušča in omogoča. Vse to človeku dobro dene, in spet ga obide misel na domovino, ki bi naj bila kot dobra mati. A bojim se, da so to le preveč minljivi in netrajni pojavi. Vse to je drugod v okviru normale in ni odločilno. Odločilno je, da slovenske družine ne gojijo več slovenskega jezika, tudi take ne, ki so bile izseljene in so preživele kacete. Kaj bodo njihovim otrokom napisi na tablah, kaj poslanci v parlamentu, ko jim starši sami bodočnost otežujejo, bodočnost jemljejo? Izguba jezika, to pa je trajno! Tudi tu velja: kar je ena generacija koroških politikov napravila narodne škode, bojo tri naslednje generacije z vso vnemo in resnostjo le težko popravile.
Imamo Slovenci dovolj radi svoj jezik?
Kadar nam koristi, ga imamo radi, kadar nam je v napoto in se obeta brez njega boljša bodočnost, ga zavržemo in hodimo po svetu kot narodno skrpucalo, kot pokveke. O bivših koroških Slovencih govorim. Celo vrsto takih duševnih in duhovnih pohabljencev in pohabljenk lahko srečate v vseh funkcijah in slojih po vsej deželi.
V nekem intervjuju ste dejali, da je to, da pišete v slovenščini, tudi politično dejanje, vaš način boja za pravice slovenske narodne skupnosti. Vi namreč pravite, da je jezik jedro obstoja narodne skupnosti: Z jezikom smo ali nismo, z jezikom bomo ali ne bomo. Kako skrbno ravna manjšina s svojim jezikom?
Na splošno čas jeziku ni naklonjen, manjšina pa, namesto da bi se oklenila zdaj še bolj svojega, se oklenila lastnega, zavedajoč se dejstva, da ima zgubiti nekaj nepovratnega, prednjači v tem, da se čim hitreje prilagodi duhu časa. Nekaj desetin ljudi jezik skrbno čuva in goji, se zaveda njegovega pomena, ga spoštuje kot vrednoto, večina se ga poslužuje v sili, ga uporablja kot obrabljeno staro orodje, dokler ga dokončno ne izloči iz prometa. Malo je takih, ki bi se ga radi posluževali, pa so jim ga predniki zapravili.
Frankfurter Allgemeine Zeitung je lani zapisal: »Florjan Lipuš je pri nas skorajda nepoznan. To se mora spremeniti. Njegov roman Boštjanov let je jezikovno umetniško delo, ki govori o izgubi in ponovni najdbi besed.« Vaša dela odlikuje izjemno bogastvo jezika, kar verjetno odseva vašo veliko ljubezen do jezika. Kje se je rodila ta ljubezen do jezika, kje ste ponovno »našli besede« in zakaj jih prej ni bilo?
Jezik dolgujem mami, ki so jo nacisti mučili dve leti dolgo, jo uplinili in zažgali v kacetu Ravensbrueck, dva meseca pred koncem vojne. Družino so razdrli, poškodovali otroško dušo, a jeziku niso mogli do živega. Ta se je porajal iz osebne naravnanosti, iz nalaščne trme, besede so se našle iz osebnega kljubja, iz zamere, iz upora.
Nekoč ste študirali bogoslužje, Cerkvi pa niste najbolj naklonjeni, četudi pravijo, da je Cerkev na avstrijskem Koroškem ena tistih inštitucij, kjer se zavzeto skrbi za ohranjanje slovenščine. Se s tem strinjate?
Uradna Cerkev je vedno držala z močnimi in oblastnimi. Posamezni duhovniki so bili, večina od njih v notranji opoziciji, ki so ohranjali slovenski jezik. Ravnali so na svojo pest in odgovornost in bili za to tudi kaznovani. Dokler v božjem imenu pobijamo ljudi, iztrebljamo cele narode, krademo in lažemo, kvarimo duha in telo, tako dolgo bo moja simpatija do vere omejena. K razsvetljenju in k človekovi svobodi Cerkev ni veliko prispevala, k zatemnitvi duha pa marsikaj.
Kako ste včasih pri vas doma praznovali božič in kaj vam pomeni danes?
Kake vernosti pri nas ni bilo opaziti, kakega življenja iz vere in po veri tudi ne. Bile so šege in navade in običaji, pa še ti pokradeni v praveku od drugih verstev. Z božjimi rečmi je takole: Lepota je eden tistih čudežev, ob katerem izginejo dvomi o božjem bivanju, je zapisal neki modrijan; temu dodajam: torej je grdobija tisti čudež, ob katerem se dvomi spet pojavijo. Nekaj ljudi z božičem pokriva človekovo hrepenenje po notranjem miru, po duhovnosti, po osmislitvi življenja, največ ljudi pokriva z božičem čisto nesvete zemeljske nepotrebnosti.
Nekaj ljudi z božičem pokriva človekovo hrepenenje po notranjem miru, po duhovnosti, po osmislitvi življenja, največ ljudi pokriva z božičem čisto nesvete zemeljske nepotrebnosti.

(Dnevnik, 27.12.2013)