02 Feb Govor J. Malleja, OBČNI ZBOR SLOVENSKE PROSVETNE ZVEZE

[:de]k&k-center, 2.februar 2015
Izhodišče in spodbuda za razmišljanje o kulturnem delu, ki je ga je SPZ opravila v zadnjih štirih letih in je zaznamovalo kulturno podobo koroških Slovencev, je pozitivno razmišljanje. Res so se okoliščine nekoliko spremenile, lahko bi celo rekli, da imamo v kulturi opraviti s precej protislovnimi razvojnimi tendencami. Na eni strani z zadovoljstvom ugotavljamo, da so se verjetno prvič po drugi svetovni vojni politične razmere na Koroškem izboljšale, pa tudi članstvo Avstrije in Slovenije v Evropski uniji, kar se tiče slovenskega jezika in kulture, zagotavlja določene varnostne mreže. Na drugi strani pa se v teh navidezno udobnih svetovih, ki se med seboj na vseh ravneh drastično razlikujejo, pojavljajo zaskrbljujoče razpoke in zareze tako na gospodarski in kulturni ravni kot na ravni družbene ureditve, stopnji demokracije itd. V širšem evropskem konteksu nas lahko skrbi neoliberalna politika, ki s svojo političnoekonomsko usmeritvijo odpravlja javne dobrine in kulturi drastično spodnaša materialne in strukturne temelje. To opažamo tako v evropskem kot vedno bolj tudi v slovenskem merilu: v regijah, iz katerih je industrija zbežala k cenejši delovni sili, preizkuša svoj model prodajanja kulture – od populističnega razkazovanja kulturne dediščine s šegami in z navadami prek plehkega tingel-tangla in agresivne zabavne industrije z narodno-zabavno glasbo in folkloro, vse do zahtevnih prireditev za elitne potrošnike.
Ni moj namen podajati pesimistične podobe političnih razmer, vsekakor ne o političnih razmerah na Koroškem, ki so jo znatno, in to s pozitivnim kulturnim nabojem, zaznamovala danes bleščeča literarna imena, med njimi Maja Haderlap, Peter Handke, Andrej Kokot in Florjan Lipuš. To so imena, s katerimi koroški Slovenci dobivamo profilirano kulturno podobo in so hkrati merilo sodelovanja in odpiranja. Z njimi naše kulturno ustvarjanje ne sega le do jezikovnih in političnih robov z zarisanimi državnimi in mentalnimi mejami, ampak se kot kakovostna blagovna znamka pojavljajo tudi v evropskem merilu. Slovenski pisatelj Veno Taufer je uspešno uveljavitev Maje Haderlap na evropskem literarnem prizorišču komentiral z ustvarjalno vlogo kulture, ki je najboljši ambasador slovenskih interesov v mednarodni javnosti. Ta imena so v miselnosti koroškega in avstrijskega prebivalstva marsikaj premaknila, vsekakor se je odnos Avstrije in Evrope do koroških Slovencev izboljšal tudi zaradi njih.
Prav tako pozitivno je treba ocenjevati kulturo dialoga, ki skuša preseči zgodovinske in politične travme in sporazumevanje, solidarnost in sožitje postavlja pred uspešnost in politično moč. Pri tem ne moremo mimo etičnih vprašanj, od katerih je odvisna humana razsežnost kulture tako večinskega kot manjšinskega naroda. Gre za vprašanje, kaj se dogaja s toleranco in kako se s pomočjo etičnega razmišljanja dokopati do resnice. Ne smemo namreč zapirati oči pred dejstvom, da za to vsak nosi svoj delež odgovornosti. Zato cilj etičnega razmisleka ni iskanje krivca, njegov pravi cilj je spoznanje, da je dragocen prav vsak človek; tudi nasprotnik, oz. v slabšalnem pomenu – sovražnik. Za nas vse in za kulturo v tej deželi bi bilo dobro, če bi se tega zavedali tako tisti znotraj manjšine kot tisti znotraj večinskega naroda, ki odklanjajo dialog in tako nasprotujejo temeljnim etičnim pravilom kulturne družbe. Res pa je, da so zgodovinske izkušnje in travmatični nacionalni spori pri nekaterih pustili tako močne sledi, da njihova čustvena prizadetost še danes zavira racionalno dojemanje političnega dialoga. Zavedam se, da je ideologija nemškega nacionalizma na Koroškem tako dolgo preživela prav zaradi izrazite politične podpore. Toda spoprijemanje z njim samo s stereotipnim odklanjanjem zaradi zgodovinskih krivic ne more kakovostno prispevati k demokratični politični kulturi. Novost dialoga nekaterih predstavnikov koroških Slovencev s predstavniki iz nemškonacionalnega okolja je samo v tem, da sta se politična nasprotnika usedla za skupno mizo in skušala drug drugega poslušati. S tem sta priznala, da živimo v pluralnem prostoru, ki priznava različnost mnenj. To je brez dvoma napredek, ki omogoča medsebojno sprejemanje in nadomešča že vnaprejšnje odklanjanje, ko je vsak politični, kulturni ali zgodovinski premik razumljen kot grožnja. Prepričan sem, da je to pot premikov v glavah.
Obvladovanje konfliktnih situacij je način izhoda iz preteklosti, ki ima v našem razmišljanju očitno še vedno večjo integracijsko moč kot sedanjost in prihodnost. Kakorkoli je to zaradi hude izkušnje s pregnanstvom in koncentracijskimi taborišči, ko so bila globoko ranjena čustva in človeško dostojanstvo, tudi razumljivo, pa je vendarle treba reči, da moramo kljub bolečim izkušnjam poskušati do preteklosti vzpostaviti distanco, da nas ne bo več bremenila in omejevala v vsakdanjem življenju. Namesto brezplodnih debat o naših zgodovinskih hipotekah in ideoloških premisah se je bolje posvetiti tistim dejavnikom, ki kažejo na to, da temeljne človekove svoboščine niso bile ogrožene samo v preklosti (v obliki nevarnega nemškonacionalnega šovinizma). Nevarne podobe globalizacije se namreč danes v zaskrbljujočem obsegu kažejo v internacionalizaciji kapitala, ki svetu narekuje določene vrednote in kulturo popolnoma podreja neoliberalističnim konceptom ekonomskega uspeha.
Tak razvoj opažamo na Koroškem, v Avstriji, Sloveniji in celotni Evropi; povsod je prva na udaru prav kultura. V zadnjih letih namreč opažamo brezbrižno omejevanje materialne osnove, namenjene ohranitvi in razvoju kulturnih dejavnosti. To omejevanje sicer v nekoliko bolj blagi obliki prihaja s strani Avstrije (subvencije Urada zveznega kanclerja se od leta 1995 niso prilagajale niti inflaciji, kar pomeni, da je bilo vsako leto manj denarja za kulturo). Toda administrativni ukrepi so se pri dodeljevanju subvencij zaostrili do take mere, da prejemniki subvencij obupavajo. Zaostreni predpisi, pomanjkanje informacij, nepotrebne administrativne kamuflaže z obračunavanjem in zapoznelo izplačevanje subvencij resno ogroža delovanje predvsem slovenskih prosvetnih društev. Zelo občutno pa je sredstva, namenjena kulturnemu delovanju koroških Slovencev, zmanjšala R Slovenija, ki pa, resnici na ljubo, daje znatno večji delež denarja ( toda ta delež se je v zadnjih treh letih zmanjšal za dobrih 30%, če upoštevamo tudi subvencijo za leto 2015). Pri vsem razumevanju za nezavidljivo težke gospodarske razmere v Sloveniji pa ne moremo mimo dejstva, da se brez denarja znižuje kakovost kulturnega delovanja.
Rezanje korenin kulturi močno občutimo, zmanjšuje se čezmejni kulturni pretok med državama, kontaminacija slovenske kulture z razsežnostjo širših evropskih povezav se zmanjšuje. Obstaja nevarnost za ponovno zaprtost in izolacijo, ki bi omogočila, da bi se do zdaj relativne vrednote in kakovost populističnega folklornega kiča spremenile v absolutne. Preti nevarnost, da se ne bomo imeli s kom primerjati, kaj šele, da bi se pod vplivom boljšega in naprednejšega razvijali. Brez materialne podlage si je vse to težko predstavljati.
Sicer drži, da smo z uvedbo rednega letnega gledališkega abonmaja od leta 2001 (z dvoletnimi zagonskimi sredstvi EU) z gostovanji poklicnih gledališč iz R Slovenije presegli ljubiteljsko raven kulturnega delovanja in se dokopali do nekakšne sistemske rešitve tega vsakoletnega programskega projekta. Toda tudi v tem primeru finančne podpore Ministrstva za kulturo RS usihajo. Kakovost gledališkega abonmaja postaja vprašljiva, saj moramo zaradi pomanjkanja denarja vanj vključevati ljubiteljske (amaterske) predstave. To pomeni, da nam redukcija kakovosti v kulturi prinaša tudi redukcijo v kvaliteti medsebojnih odnosov.
Prav v zvezi z gledališkim abonmajem se izrazito postavlja vprašanje kulturne strategije Slovenije. Ni problem v tem, da Slovenija ne bi zmogla vrhunskih umetniških in kulturnih storitev za preboj v Evropi in svetu, problem je bolj v tem, da Slovenija nima strateško dovolj izdelanih smernic za uveljavitev slovenske kulture v Evropi, to je kulture, ob kateri bi lahko participirali tudi koroški Slovenci. Ta paradoks je zaznaven v odnosu do kulturnega sodelovanja med R Slovenijo in koroškimi Slovenci, verjetno pa tudi v odnosu do vseh Slovencev, ki živijo zunaj meja R Slovenije. Prav na tej relaciji velja princip naključnosti in iznajdljivosti posameznikov (npr. mentorjev, režiserjev, dirigentov idr. vsak se znajde, kakor ve in zna), ni pa programsko usmerjenega sodelovanja, ki bi omogočalo, da se v tako opevanem skupnem slovenskem kulturnem prostoru prelivajo kakovostno najboljši umetniški in kulturni dosežki. Ne samo, da je premalo razvojnih strategij kulturnega povezovanja, ki bi zbliževala skupna kulturna hotenja med R Slovenijo in Slovenci zunaj R Slovenije, predvsem primanjkuje pripravljenosti, da bi se vprašanje kulture Slovencev v Avstriji vključilo v slovenski nacionalni kulturni program.
Medtem ko smo do leta 2005 še nekako upali, da se bodo razmere v doglednem času le izboljšale, pa so se le še poslabšale. Leta 2005 smo namreč izgubili Ministrstvo za kulturo RS kot partnerja, s katerim smo bili povezani z našimi kulturnimi programi in projekti. Ministrstvo za kulturo je namreč vse v zvezi s kulturo Slovencev zunaj RS oddalo Uradu vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Ta odločitev je segment slovenske kulture razdelila po državotvorni logiki, slovenska država je prezrla kulturo tistega dela slovenskega naroda, ki presega državne meje RS. Ta vprašljiv, če ne že prezirljiv odnos krepi medsebojno odtujevanje in slabi kakovostno komunikacijo v kulturnem sodelovanju med R Slovenijo in koroškimi Slovenci.
V času evropskega združevanja, povezovanja in sodelovanja bi morali os kulturne strategije zastaviti v smer kakovostnega kulturnega pretoka med obema državama, manjšina kot vezni člen pa bi ob tem sodelovanju lahko participirala in se bogatila ob kulturni izkušnji obeh držav. Teh pobud primanjkuje, vse, kar se v tej smeri dogaja, pa nastaja samoiniciativno, enkratno in po navadi tudi brez večjih trajnostnih učinkov. V tem smislu je bila SPZ od vstopa Avstrije v EU leta 1994 inciativna, bili smo in smo še vključeni v številne projekte, ki jih sofinancira EU. Vedno smo poudarjali, da je črpanje sredstev iz virov EU dobra priložnost, da damo slovenski kulturi s čezmejnim sodelovanjem nove perspektive.
V mislih smo vedno imeli tisto Evropo, ki se je prav zaradi premagovanja hudih konfliktov iz preteklosti združila in želi s povezovanjem narodov in regij zaustaviti napredovanje nacionalizmov, tiste zgodovinske hipoteke Evrope, ki je stoletja obremenjevala humanistične vrline, kot so solidarnost, toleranca, mir, človekove pravice in socialno varstvo. V to Evropo smo verjeli in še vedno upamo, da bo premagala stare in nove pojave ksenofobije in fundamentalizma, ki se nevarno širijo po kontinentu. Zavedam se, da naraščanje teh nič kaj novih negativnih pojavov v družbenih vrednotah postopoma vodi do zaostritve družbenih in človeških odnosov in do utišanja demokratične misli. S to realno nevarnostjo se že soočamo, zavedamo se, da lahko vprašanja o odnosu in sožitju s tujci in z drugimi kulturami ogrozijo normalno delovanje EU. V mislih pa imam tudi tisto Evropo, ki s svojo nebrzdano in nekontrolirano neoliberalistično ideologijo brez vsake demokratične kontrole podpira industrijski in finančni kapital.
Morda se v preteklosti nismo dovolj zavedali, kam nakazane dileme EU vodijo, smo pa v neposredni izkušnji ob uresničevanju kulturnih projektov z evropskimi sredstvi spoznali, da so ta, čeprav navzven namenjena kulturi, podrejena v glavnem ekonomskim interesom. In spet sem na točki, na kateri sem začel svoja razmišljanja in jih zdaj podkrepljujem s tezo, da EU skozi prizmo tržne logike in z nepotrebno administrativno navlako kulturno produkcijo prej ovira kot podpira.
Problem je, da gre za ekonomski razcvet, ki sicer omogoča relativno širok obseg kulturne potrošnje. To pa je v glavnem propaganda EU kot širokosrčnega sponzorja in njenega neoliberalnega preusmerjanja kulturne produkcije iz državno podprtih in rednih oblik financiranja v prisilno tržne, samoorganizirane in zaradi nezadostnega financiranja tudi v prisilno projektne – namesto v trajne programske – oblike. To pa pomeni, da kulturni projekti EU niso v harmoničnem razmerju s tistimi kulturnimi ustanovami, ki imajo svojo redno dejavnost in so deležne rednega državnega financiranja. Poleg tega se državna sredstva krčijo in že tako skromnega deleža denarja ni mogoče preusmeriti v evropske projekte. Toda EU je s svojimi najnovejšimi razpisi za interregionalno povezovanje še bolj škodila kulturi: kultura se kot (samostojna) vrednota, vredna finančne podpore, ne pojavlja več, omenjena je samo še v rubriki turizem. Jasno je, kam pes taco moli: kulturo se potiska v servilno vlogo populističnih interesov turistične industrije.
To je samo ena plat medalje: druga pa je naša, domača. SPZ je od leta 2009 vključena v tri interregionalne projekte, v katerih sodeluje s Slovenijo. Na Koroškem je približno 20 nosilcev interregionalnih projektov, ki so bili prav tako kot mi soočeni z negativnimi izkušnjami. V bistvu gre za sistem kontrolnih mehanizmov, ki jih je uvedla EU, domača koroška politika pa jih ne obvlada. Na eni strani se ti kontrolni mehanizmi pojavljajo kot posvetovalni organi, na drugi strani pa z nerazumljivimi administrativnimi ukrepi vsem kulturnim iniciativam na Koroškem jemljejo voljo in pogum, da bi imelo čezmejno kulturno sodelovanje trajnostne oblike in učinke. Nosilci interregionalnih projektov na Koroškem so zaradi tega zgubili pribl. 1,3 milijona evrov; med njimi je tudi SPZ z izgubo cca. 80.000.- evrov. To je vsota, ki smo jo že investirali, vendar nam jih EU ne bo povrnila. Pričakujemo v tem oziru ustrezno pomoč s strani koroške deželne vlade, ki je soodogovorna za nastalo situacijo.
Ta dejstva imajo daljnosežne posledice tako za redno delovanje SPZ kot za t. i. evropske perspektive, ki se vedno bolj odmikajo možnosti, da bi z evropskimi sredstvi postavljali norme za demokratični kulturni razvoj. Verjetno bomo morali pravi antipod temu zaskrbljujočemu razvoju iskati v emancipaciji postmoderne kulturne politike od diktatov neoliberalizma, ki se je močno otresel vsakršnega demokratičnega nadzora. Toda to je že druga zgodba.
Za nas te okoliščine niso bile ravno spodbudne, močno so nas obremenjevale, bolj kot z izvajanjem kulturnih programov smo se ukvarjali z birokracijo. Seveda take izkušnje hromijo, utrujajo in poglabljajo ravnodušnost. Toda kljub temu se nismo predali malodušju, ker očitno kulturniki svojega dela ne opravljamo ozkosrčno, ampak v njem, v vsakem manjšem konkretnem uspehu, iščemo pozitivne obete za prihodnost. Pri tem ne mislim samo na uspehe SPZ, temveč tudi na uspešnost vseh kulturnih pobud in dosežkov, ki se obrestujejo predvsem zato, ker imajo podporo ljudi. Teh pa ni malo.
To, da smo za letošnji občni zbor izbrali k & k center v Šentjanžu v Rožu, ni naključje; letos namreč praznuje svojo 20-letnico. K & k center je eden od kulturnih domov, ki jih upravlja SPZ. Z velikim zadovoljstvom lahko povem, da so zanj značilni dober program ter odprtost in dojemljivost za oba jezika in različne kulturne stile in žanre. To je dokaz več, da je kultura tisti široki prostor, ki spaja različne interese. Prav gotovo pa k & k ponuja ugodne infrastrukturne razmere, ki s kontinuirano kulturno vzgojo omogočajo marsikateri kulturni podvig. Vzoren primer, ki prihaja iz te hiše, je „Teater Šentjanž“, mlada gledališka skupina, ki je z vztrajnim delom dosegla zavidljive uspehe in med drugim pobrala lepo število prvih oz. najboljših nagrad, ki jih R Slovenija podeljuje za ljubiteljsko gledališko dejavnost. Ker „Teater Šentjanž“ pri svojem delu dvojezičnost upošteva kot nekaj najbolj samoumevnega, je bil uspešen tudi v dunajskem Burgtheatru, kjer je na tekmovanju najboljših avstrijskih gledaliških skupin zasedel prvo mesto. „Teater Šentjanž“ je samo en pozitiven primer dobre gledališke vzgoje, nič manj pomembne niso številne druge otroške in mladinske gledališke in lutkovne skupine v Bilčovsu, Ločah, Celovcu, Selah, Šmihelu, Šentjakobu …, ki delajo na visoki ravni, sledijo pa jim že skupine v drugih krajih.
Kakor k & k, tudi drugi kulturni domovi s svojimi prostorskimi kapacitetami nudijo dobre razmere za kulturno delo. Postali so simbol kulturnega okolja dvojezičnega ozemlja, kjer so se ustalile vse vrste kulturnih ponudb, od ljubiteljske kulture do vrhunskih kulturnih dosežkov. Če se iz današnje perspektive ozremo na čase, ko so se gradili kulturni domovi, je treba brez pridržkov in s hvaležnostjo priznati, da so se pobudniki gradnje teh domov dobro zavedali, da je naložba vanje dobra investicija za razcvet kulturnega dela med koroškimi Slovenci. Težko si predstavljam, da bi bilo kaj takega mogoče v današnjih kriznih časih.
Na teh pametnih in perspektivnih odločitvah, ki so sad preteklih preudarnih vizij, se v številnih kulturnih društvih nabira toliko ustvarjalne energije in pripravljenosti za kulturno delo, da ne govorimo samo o porastu števila kulturnih dejavnosti, ampak s svojim delom postajamo vse bolj kakovostni in konkurenčni. Brez obotavljanja in zavisti, toda s ponosom, lahko beležimo uspehe, ki so po številu in kakovosti bogatejši od kulturnega delovanja večinskega naroda.
To se je v zadnjih letih še zlasti izkazalo v glasbi, gledališču in literaturi. Samoiniciativa, strokovni pristop in materialna ter moralna podpora so kriteriji, ki delujejo stimulativno in so npr. zborovsko petje – eno najvidnejših kulturnih izkaznic koroških Slovencev – pripeljali na vrh koroške zborovske scene. To so vse pohvale in priznanja vredni ustvarjalni uspehi, ki so jih z zmagovalnim prvim mestom na deželnem tekmovanju dosegli Mepz »Danica« in Mladinski zbor »Danica« iz Šentprimoža, kvintet »Donet« iz Pliberka in Mopz »Kralj Matjaž« iz Libuč. Prav gotovo ima pri tem veliko zaslug Slovenska glasbena šola na Koroškem, ki jo obiskuje več kot 600 učencev. V njej je zraslo nekaj odličnih glasbenikov, ki na državnih in mednarodnih glasbenih tekmovanjih dosegajo vrhunske uspehe. Prav zato me tem bolj veseli, da se po dolgih in večletnih debatah končno le obeta eksistenčna rešitev Glasbene šole, in to v obliki odgovornosti, ki jo je zanjo prevzela koroška deželna vlada.
Omenjeni uspešni razvoj sega daleč preko golega ohranjanja kulturnih tradicij. Ubira namreč nova pota v smeri modernega, sodobno zasnovanega pa tudi družbenopolitično angažiranega kulturnega delovanja. V zadnjem desetletju, ko smo v ta namen še dobivali subvencije, smo ga dokazovali predvsem z lastnimi gledališkimi produkcijami. Še zlasti pa je prav v tem pogledu prepričal »teatr trotamora« iz Šentjakoba v Rožu, gledališka skupina, ki se je razvila v večjezično, interkulturno in mednarodno priznano gledališče. Slovenska kultura na Koroškem se ob profilu te gledališke skupine napaja s prepotrebnim oporečniškim in puntarskim izročilom, saj se skupina dosledno kritično ukvarja z vprašanji konfliktne preteklosti, politične kulture in vrednotenja dvojezičnosti na Koroškem.
Zavedam se, da v tem primeru ne govorimo o profesionalnem gledališču. Čeprav je ta vizija z današnjega vidika neuresničljiva, se uveljavljajo in so se uveljavili polprofesionalni pristopi. Vem, da tem kriterijem odgovarja že marsikatera gledališka predstava v prosvetnih društvih, toda prav tako dobro se zavedam, da je s trajnim delom na enem samem področju kulture mogoče izoblikovati poseben profil, ki daje kraju in ljudem poseben kulturni pečat. V mislih imam (tudi) Šmihel nad Pliberkom z jasno prepoznavnim lutkovnim delom, s katerim se uveljavlja kot najpomembnejši lutkovni center na Koroškem, lutkovni festival CIKL-CAKL pa spada med najpomembnejše lutkovne festivale na Slovenskem. Taka ustvarjalnost in kakovost preraščata lokalne okvire in na Koroškem ustvarjeno slovensko kulturo uveljavljata tako v Avstriji kot Sloveniji.
To so primeri dobre in uveljavljene prakse, v katero so ves čas vključeni tudi mladi. Pokazatelji uspešne kulturne vzgoje, kjer slovenski jezik skušamo graditi tudi navznoter, nas potrjujejo v prepričanju, da je investicija v kulturno vzgojo mladih perspektivna kulturna naložba. O tem pričajo številni mladim namenjeni izobraževalni programi. Naj omenim akcijo »Bralna značka« v Slovenski študijski knjižnici, pri kateri vsako leto sodeluje nad 500 otrok, zunajšolske kreativne jezikovne počitnice za utrjevanje slovenskega jezika v poletnih mesecih v Sloveniji in na Koroškem, likovne kolonije, gledališke delavnice, skupne literarne delavnice dvojezičnih šol na Koroškem s šolami v Sloveniji in pa natečaj za spodbujanje pisanja v slovenskem jeziku. Zlasti želim poudariti, da je prav natečaj »Na dan z besedilom«, pri katerem sodelujejo vse slovenske kulturne in izobraževalne ustanove na Koroškem, pozitivno presenetil. Spodbudno je prav vsakoletno naraščanje števila prispelih besedil.
Če povzamem glavne iztočnice svojega razmišljanja, pridem do naslednjega sklepa: Materialne razmere v Avstriji in predvsem v Sloveniji so se poslabšale, evropska kulturna politika omejuje vsa tista področja, ki ne igrajo na vižo kapitala. V novi, od leta 2013 vladajoči koaliciji na Koroškem še ni opaziti dovolj obetavnih impulzov za kulturo: če povem le to, da v smernicah koroške deželne vlade za kulturno pospeševanje koroški Slovenci nismo omenjeni niti z besedo. Prav tako se lahko samo čudimo, kako je mogoče nov kulturni polet na Koroškem opravičevati s tem, da je leto 2015 proglašeno kot leto šeg in navad?
Uradna koroška kulturna politika je sicer res dala nekaj novih pobud. Festival »transformale« je bil v tem smislu dober začetek, vendar so ga za letos finančno, časovno in programsko že okrnili. Mnogi, ki bi želeli sodelovati, so padli skozi rešeto, med njimi tudi slovenski projekti. Sem pa pozitivno presenečen nad uspehom našega projekta, kar nas, ker so se nam zaprli številni drugi kanali, nekoliko tolaži.
Kljub temu pa se sprašujem, zakaj za take množične in stalno ponavljajoče se spektakle, kot so zabavne prireditve ob predstavitvah šeg in navad, priteka ogromno denarja iz deželnega proračuna. Pri tem me skrbi dejstvo, da zaradi tega umetnost in kulturna ustvarjalnost ostajata vse bolj na repu družbenega dogajanja. Koroška v tem pogledu prednjači, saj vse druge avstrijske zvezne dežele namenjajo umetnosti precej več denarja.
Splošne družbene razmere (evropske, slovenske in koroške) kulturi niso ravno naklonjene. Morda pa se v tem primeru koroški Slovenci lahko celo malo veselimo »srečnega« paradoksa, da naša maloštevilčnost in jezikovna vztrajnost spodbujata energije za kulturno in ustvarjalno raznolikost, vsekakor takšno, po kateri se razlikujemo od populističnih eventov, ki nimajo nič opraviti s kulturnim ustvarjanjem. Pozitiven domet slovenske kulture na Koroškem prav gotovo črpamo iz predpostavke, da jo v veliki meri razumemo kot kontrapunkt nevarnostim folklorizacije in izgube slovenskega jezika. Če na položaj današnje kulture v evropskem, slovenskem in koroškem merilu gledamo kritično, je privlačnost naše kulture predvsem v plavanju proti toku, v odklanjanju prilagajanja in v upiranju poskusom jezikovne asimilacije.
Slovenska prosvetna in kulturna društva ter slovenske kulturne organizacije so v tem smislu na dobri poti. Zelo pozitivno je, da imamo bogato, na izrazito[:SL]k&k-center, 2.februar 2015
Izhodišče in spodbuda za razmišljanje o kulturnem delu, ki je ga je SPZ opravila v zadnjih štirih letih in je zaznamovalo kulturno podobo koroških Slovencev, je pozitivno razmišljanje. Res so se okoliščine nekoliko spremenile, lahko bi celo rekli, da imamo v kulturi opraviti s precej protislovnimi razvojnimi tendencami. Na eni strani z zadovoljstvom ugotavljamo, da so se verjetno prvič po drugi svetovni vojni politične razmere na Koroškem izboljšale, pa tudi članstvo Avstrije in Slovenije v Evropski uniji, kar se tiče slovenskega jezika in kulture, zagotavlja določene varnostne mreže. Na drugi strani pa se v teh navidezno udobnih svetovih, ki se med seboj na vseh ravneh drastično razlikujejo, pojavljajo zaskrbljujoče razpoke in zareze tako na gospodarski in kulturni ravni kot na ravni družbene ureditve, stopnji demokracije itd. V širšem evropskem konteksu nas lahko skrbi neoliberalna politika, ki s svojo političnoekonomsko usmeritvijo odpravlja javne dobrine in kulturi drastično spodnaša materialne in strukturne temelje. To opažamo tako v evropskem kot vedno bolj tudi v slovenskem merilu: v regijah, iz katerih je industrija zbežala k cenejši delovni sili, preizkuša svoj model prodajanja kulture – od populističnega razkazovanja kulturne dediščine s šegami in z navadami prek plehkega tingel-tangla in agresivne zabavne industrije z narodno-zabavno glasbo in folkloro, vse do zahtevnih prireditev za elitne potrošnike.
Ni moj namen podajati pesimistične podobe političnih razmer, vsekakor ne o političnih razmerah na Koroškem, ki so jo znatno, in to s pozitivnim kulturnim nabojem, zaznamovala danes bleščeča literarna imena, med njimi Maja Haderlap, Peter Handke, Andrej Kokot in Florjan Lipuš. To so imena, s katerimi koroški Slovenci dobivamo profilirano kulturno podobo in so hkrati merilo sodelovanja in odpiranja. Z njimi naše kulturno ustvarjanje ne sega le do jezikovnih in političnih robov z zarisanimi državnimi in mentalnimi mejami, ampak se kot kakovostna blagovna znamka pojavljajo tudi v evropskem merilu. Slovenski pisatelj Veno Taufer je uspešno uveljavitev Maje Haderlap na evropskem literarnem prizorišču komentiral z ustvarjalno vlogo kulture, ki je najboljši ambasador slovenskih interesov v mednarodni javnosti. Ta imena so v miselnosti koroškega in avstrijskega prebivalstva marsikaj premaknila, vsekakor se je odnos Avstrije in Evrope do koroških Slovencev izboljšal tudi zaradi njih.
Prav tako pozitivno je treba ocenjevati kulturo dialoga, ki skuša preseči zgodovinske in politične travme in sporazumevanje, solidarnost in sožitje postavlja pred uspešnost in politično moč. Pri tem ne moremo mimo etičnih vprašanj, od katerih je odvisna humana razsežnost kulture tako večinskega kot manjšinskega naroda. Gre za vprašanje, kaj se dogaja s toleranco in kako se s pomočjo etičnega razmišljanja dokopati do resnice. Ne smemo namreč zapirati oči pred dejstvom, da za to vsak nosi svoj delež odgovornosti. Zato cilj etičnega razmisleka ni iskanje krivca, njegov pravi cilj je spoznanje, da je dragocen prav vsak človek; tudi nasprotnik, oz. v slabšalnem pomenu – sovražnik. Za nas vse in za kulturo v tej deželi bi bilo dobro, če bi se tega zavedali tako tisti znotraj manjšine kot tisti znotraj večinskega naroda, ki odklanjajo dialog in tako nasprotujejo temeljnim etičnim pravilom kulturne družbe. Res pa je, da so zgodovinske izkušnje in travmatični nacionalni spori pri nekaterih pustili tako močne sledi, da njihova čustvena prizadetost še danes zavira racionalno dojemanje političnega dialoga. Zavedam se, da je ideologija nemškega nacionalizma na Koroškem tako dolgo preživela prav zaradi izrazite politične podpore. Toda spoprijemanje z njim samo s stereotipnim odklanjanjem zaradi zgodovinskih krivic ne more kakovostno prispevati k demokratični politični kulturi. Novost dialoga nekaterih predstavnikov koroških Slovencev s predstavniki iz nemškonacionalnega okolja je samo v tem, da sta se politična nasprotnika usedla za skupno mizo in skušala drug drugega poslušati. S tem sta priznala, da živimo v pluralnem prostoru, ki priznava različnost mnenj. To je brez dvoma napredek, ki omogoča medsebojno sprejemanje in nadomešča že vnaprejšnje odklanjanje, ko je vsak politični, kulturni ali zgodovinski premik razumljen kot grožnja. Prepričan sem, da je to pot premikov v glavah.
Obvladovanje konfliktnih situacij je način izhoda iz preteklosti, ki ima v našem razmišljanju očitno še vedno večjo integracijsko moč kot sedanjost in prihodnost. Kakorkoli je to zaradi hude izkušnje s pregnanstvom in koncentracijskimi taborišči, ko so bila globoko ranjena čustva in človeško dostojanstvo, tudi razumljivo, pa je vendarle treba reči, da moramo kljub bolečim izkušnjam poskušati do preteklosti vzpostaviti distanco, da nas ne bo več bremenila in omejevala v vsakdanjem življenju. Namesto brezplodnih debat o naših zgodovinskih hipotekah in ideoloških premisah se je bolje posvetiti tistim dejavnikom, ki kažejo na to, da temeljne človekove svoboščine niso bile ogrožene samo v preklosti (v obliki nevarnega nemškonacionalnega šovinizma). Nevarne podobe globalizacije se namreč danes v zaskrbljujočem obsegu kažejo v internacionalizaciji kapitala, ki svetu narekuje določene vrednote in kulturo popolnoma podreja neoliberalističnim konceptom ekonomskega uspeha.
Tak razvoj opažamo na Koroškem, v Avstriji, Sloveniji in celotni Evropi; povsod je prva na udaru prav kultura. V zadnjih letih namreč opažamo brezbrižno omejevanje materialne osnove, namenjene ohranitvi in razvoju kulturnih dejavnosti. To omejevanje sicer v nekoliko bolj blagi obliki prihaja s strani Avstrije (subvencije Urada zveznega kanclerja se od leta 1995 niso prilagajale niti inflaciji, kar pomeni, da je bilo vsako leto manj denarja za kulturo). Toda administrativni ukrepi so se pri dodeljevanju subvencij zaostrili do take mere, da prejemniki subvencij obupavajo. Zaostreni predpisi, pomanjkanje informacij, nepotrebne administrativne kamuflaže z obračunavanjem in zapoznelo izplačevanje subvencij resno ogroža delovanje predvsem slovenskih prosvetnih društev. Zelo občutno pa je sredstva, namenjena kulturnemu delovanju koroških Slovencev, zmanjšala R Slovenija, ki pa, resnici na ljubo, daje znatno večji delež denarja ( toda ta delež se je v zadnjih treh letih zmanjšal za dobrih 30%, če upoštevamo tudi subvencijo za leto 2015). Pri vsem razumevanju za nezavidljivo težke gospodarske razmere v Sloveniji pa ne moremo mimo dejstva, da se brez denarja znižuje kakovost kulturnega delovanja.
Rezanje korenin kulturi močno občutimo, zmanjšuje se čezmejni kulturni pretok med državama, kontaminacija slovenske kulture z razsežnostjo širših evropskih povezav se zmanjšuje. Obstaja nevarnost za ponovno zaprtost in izolacijo, ki bi omogočila, da bi se do zdaj relativne vrednote in kakovost populističnega folklornega kiča spremenile v absolutne. Preti nevarnost, da se ne bomo imeli s kom primerjati, kaj šele, da bi se pod vplivom boljšega in naprednejšega razvijali. Brez materialne podlage si je vse to težko predstavljati.
Sicer drži, da smo z uvedbo rednega letnega gledališkega abonmaja od leta 2001 (z dvoletnimi zagonskimi sredstvi EU) z gostovanji poklicnih gledališč iz R Slovenije presegli ljubiteljsko raven kulturnega delovanja in se dokopali do nekakšne sistemske rešitve tega vsakoletnega programskega projekta. Toda tudi v tem primeru finančne podpore Ministrstva za kulturo RS usihajo. Kakovost gledališkega abonmaja postaja vprašljiva, saj moramo zaradi pomanjkanja denarja vanj vključevati ljubiteljske (amaterske) predstave. To pomeni, da nam redukcija kakovosti v kulturi prinaša tudi redukcijo v kvaliteti medsebojnih odnosov.
Prav v zvezi z gledališkim abonmajem se izrazito postavlja vprašanje kulturne strategije Slovenije. Ni problem v tem, da Slovenija ne bi zmogla vrhunskih umetniških in kulturnih storitev za preboj v Evropi in svetu, problem je bolj v tem, da Slovenija nima strateško dovolj izdelanih smernic za uveljavitev slovenske kulture v Evropi, to je kulture, ob kateri bi lahko participirali tudi koroški Slovenci. Ta paradoks je zaznaven v odnosu do kulturnega sodelovanja med R Slovenijo in koroškimi Slovenci, verjetno pa tudi v odnosu do vseh Slovencev, ki živijo zunaj meja R Slovenije. Prav na tej relaciji velja princip naključnosti in iznajdljivosti posameznikov (npr. mentorjev, režiserjev, dirigentov idr. vsak se znajde, kakor ve in zna), ni pa programsko usmerjenega sodelovanja, ki bi omogočalo, da se v tako opevanem skupnem slovenskem kulturnem prostoru prelivajo kakovostno najboljši umetniški in kulturni dosežki. Ne samo, da je premalo razvojnih strategij kulturnega povezovanja, ki bi zbliževala skupna kulturna hotenja med R Slovenijo in Slovenci zunaj R Slovenije, predvsem primanjkuje pripravljenosti, da bi se vprašanje kulture Slovencev v Avstriji vključilo v slovenski nacionalni kulturni program.
Medtem ko smo do leta 2005 še nekako upali, da se bodo razmere v doglednem času le izboljšale, pa so se le še poslabšale. Leta 2005 smo namreč izgubili Ministrstvo za kulturo RS kot partnerja, s katerim smo bili povezani z našimi kulturnimi programi in projekti. Ministrstvo za kulturo je namreč vse v zvezi s kulturo Slovencev zunaj RS oddalo Uradu vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Ta odločitev je segment slovenske kulture razdelila po državotvorni logiki, slovenska država je prezrla kulturo tistega dela slovenskega naroda, ki presega državne meje RS. Ta vprašljiv, če ne že prezirljiv odnos krepi medsebojno odtujevanje in slabi kakovostno komunikacijo v kulturnem sodelovanju med R Slovenijo in koroškimi Slovenci.
V času evropskega združevanja, povezovanja in sodelovanja bi morali os kulturne strategije zastaviti v smer kakovostnega kulturnega pretoka med obema državama, manjšina kot vezni člen pa bi ob tem sodelovanju lahko participirala in se bogatila ob kulturni izkušnji obeh držav. Teh pobud primanjkuje, vse, kar se v tej smeri dogaja, pa nastaja samoiniciativno, enkratno in po navadi tudi brez večjih trajnostnih učinkov. V tem smislu je bila SPZ od vstopa Avstrije v EU leta 1994 inciativna, bili smo in smo še vključeni v številne projekte, ki jih sofinancira EU. Vedno smo poudarjali, da je črpanje sredstev iz virov EU dobra priložnost, da damo slovenski kulturi s čezmejnim sodelovanjem nove perspektive.
V mislih smo vedno imeli tisto Evropo, ki se je prav zaradi premagovanja hudih konfliktov iz preteklosti združila in želi s povezovanjem narodov in regij zaustaviti napredovanje nacionalizmov, tiste zgodovinske hipoteke Evrope, ki je stoletja obremenjevala humanistične vrline, kot so solidarnost, toleranca, mir, človekove pravice in socialno varstvo. V to Evropo smo verjeli in še vedno upamo, da bo premagala stare in nove pojave ksenofobije in fundamentalizma, ki se nevarno širijo po kontinentu. Zavedam se, da naraščanje teh nič kaj novih negativnih pojavov v družbenih vrednotah postopoma vodi do zaostritve družbenih in človeških odnosov in do utišanja demokratične misli. S to realno nevarnostjo se že soočamo, zavedamo se, da lahko vprašanja o odnosu in sožitju s tujci in z drugimi kulturami ogrozijo normalno delovanje EU. V mislih pa imam tudi tisto Evropo, ki s svojo nebrzdano in nekontrolirano neoliberalistično ideologijo brez vsake demokratične kontrole podpira industrijski in finančni kapital.
Morda se v preteklosti nismo dovolj zavedali, kam nakazane dileme EU vodijo, smo pa v neposredni izkušnji ob uresničevanju kulturnih projektov z evropskimi sredstvi spoznali, da so ta, čeprav navzven namenjena kulturi, podrejena v glavnem ekonomskim interesom. In spet sem na točki, na kateri sem začel svoja razmišljanja in jih zdaj podkrepljujem s tezo, da EU skozi prizmo tržne logike in z nepotrebno administrativno navlako kulturno produkcijo prej ovira kot podpira.
Problem je, da gre za ekonomski razcvet, ki sicer omogoča relativno širok obseg kulturne potrošnje. To pa je v glavnem propaganda EU kot širokosrčnega sponzorja in njenega neoliberalnega preusmerjanja kulturne produkcije iz državno podprtih in rednih oblik financiranja v prisilno tržne, samoorganizirane in zaradi nezadostnega financiranja tudi v prisilno projektne – namesto v trajne programske – oblike. To pa pomeni, da kulturni projekti EU niso v harmoničnem razmerju s tistimi kulturnimi ustanovami, ki imajo svojo redno dejavnost in so deležne rednega državnega financiranja. Poleg tega se državna sredstva krčijo in že tako skromnega deleža denarja ni mogoče preusmeriti v evropske projekte. Toda EU je s svojimi najnovejšimi razpisi za interregionalno povezovanje še bolj škodila kulturi: kultura se kot (samostojna) vrednota, vredna finančne podpore, ne pojavlja več, omenjena je samo še v rubriki turizem. Jasno je, kam pes taco moli: kulturo se potiska v servilno vlogo populističnih interesov turistične industrije.
To je samo ena plat medalje: druga pa je naša, domača. SPZ je od leta 2009 vključena v tri interregionalne projekte, v katerih sodeluje s Slovenijo. Na Koroškem je približno 20 nosilcev interregionalnih projektov, ki so bili prav tako kot mi soočeni z negativnimi izkušnjami. V bistvu gre za sistem kontrolnih mehanizmov, ki jih je uvedla EU, domača koroška politika pa jih ne obvlada. Na eni strani se ti kontrolni mehanizmi pojavljajo kot posvetovalni organi, na drugi strani pa z nerazumljivimi administrativnimi ukrepi vsem kulturnim iniciativam na Koroškem jemljejo voljo in pogum, da bi imelo čezmejno kulturno sodelovanje trajnostne oblike in učinke. Nosilci interregionalnih projektov na Koroškem so zaradi tega zgubili pribl. 1,3 milijona evrov; med njimi je tudi SPZ z izgubo cca. 80.000.- evrov. To je vsota, ki smo jo že investirali, vendar nam jih EU ne bo povrnila. Pričakujemo v tem oziru ustrezno pomoč s strani koroške deželne vlade, ki je soodogovorna za nastalo situacijo.
Ta dejstva imajo daljnosežne posledice tako za redno delovanje SPZ kot za t. i. evropske perspektive, ki se vedno bolj odmikajo možnosti, da bi z evropskimi sredstvi postavljali norme za demokratični kulturni razvoj. Verjetno bomo morali pravi antipod temu zaskrbljujočemu razvoju iskati v emancipaciji postmoderne kulturne politike od diktatov neoliberalizma, ki se je močno otresel vsakršnega demokratičnega nadzora. Toda to je že druga zgodba.
Za nas te okoliščine niso bile ravno spodbudne, močno so nas obremenjevale, bolj kot z izvajanjem kulturnih programov smo se ukvarjali z birokracijo. Seveda take izkušnje hromijo, utrujajo in poglabljajo ravnodušnost. Toda kljub temu se nismo predali malodušju, ker očitno kulturniki svojega dela ne opravljamo ozkosrčno, ampak v njem, v vsakem manjšem konkretnem uspehu, iščemo pozitivne obete za prihodnost. Pri tem ne mislim samo na uspehe SPZ, temveč tudi na uspešnost vseh kulturnih pobud in dosežkov, ki se obrestujejo predvsem zato, ker imajo podporo ljudi. Teh pa ni malo.
To, da smo za letošnji občni zbor izbrali k & k center v Šentjanžu v Rožu, ni naključje; letos namreč praznuje svojo 20-letnico. K & k center je eden od kulturnih domov, ki jih upravlja SPZ. Z velikim zadovoljstvom lahko povem, da so zanj značilni dober program ter odprtost in dojemljivost za oba jezika in različne kulturne stile in žanre. To je dokaz več, da je kultura tisti široki prostor, ki spaja različne interese. Prav gotovo pa k & k ponuja ugodne infrastrukturne razmere, ki s kontinuirano kulturno vzgojo omogočajo marsikateri kulturni podvig. Vzoren primer, ki prihaja iz te hiše, je „Teater Šentjanž“, mlada gledališka skupina, ki je z vztrajnim delom dosegla zavidljive uspehe in med drugim pobrala lepo število prvih oz. najboljših nagrad, ki jih R Slovenija podeljuje za ljubiteljsko gledališko dejavnost. Ker „Teater Šentjanž“ pri svojem delu dvojezičnost upošteva kot nekaj najbolj samoumevnega, je bil uspešen tudi v dunajskem Burgtheatru, kjer je na tekmovanju najboljših avstrijskih gledaliških skupin zasedel prvo mesto. „Teater Šentjanž“ je samo en pozitiven primer dobre gledališke vzgoje, nič manj pomembne niso številne druge otroške in mladinske gledališke in lutkovne skupine v Bilčovsu, Ločah, Celovcu, Selah, Šmihelu, Šentjakobu …, ki delajo na visoki ravni, sledijo pa jim že skupine v drugih krajih.
Kakor k & k, tudi drugi kulturni domovi s svojimi prostorskimi kapacitetami nudijo dobre razmere za kulturno delo. Postali so simbol kulturnega okolja dvojezičnega ozemlja, kjer so se ustalile vse vrste kulturnih ponudb, od ljubiteljske kulture do vrhunskih kulturnih dosežkov. Če se iz današnje perspektive ozremo na čase, ko so se gradili kulturni domovi, je treba brez pridržkov in s hvaležnostjo priznati, da so se pobudniki gradnje teh domov dobro zavedali, da je naložba vanje dobra investicija za razcvet kulturnega dela med koroškimi Slovenci. Težko si predstavljam, da bi bilo kaj takega mogoče v današnjih kriznih časih.
Na teh pametnih in perspektivnih odločitvah, ki so sad preteklih preudarnih vizij, se v številnih kulturnih društvih nabira toliko ustvarjalne energije in pripravljenosti za kulturno delo, da ne govorimo samo o porastu števila kulturnih dejavnosti, ampak s svojim delom postajamo vse bolj kakovostni in konkurenčni. Brez obotavljanja in zavisti, toda s ponosom, lahko beležimo uspehe, ki so po številu in kakovosti bogatejši od kulturnega delovanja večinskega naroda.
To se je v zadnjih letih še zlasti izkazalo v glasbi, gledališču in literaturi. Samoiniciativa, strokovni pristop in materialna ter moralna podpora so kriteriji, ki delujejo stimulativno in so npr. zborovsko petje – eno najvidnejših kulturnih izkaznic koroških Slovencev – pripeljali na vrh koroške zborovske scene. To so vse pohvale in priznanja vredni ustvarjalni uspehi, ki so jih z zmagovalnim prvim mestom na deželnem tekmovanju dosegli Mepz »Danica« in Mladinski zbor »Danica« iz Šentprimoža, kvintet »Donet« iz Pliberka in Mopz »Kralj Matjaž« iz Libuč. Prav gotovo ima pri tem veliko zaslug Slovenska glasbena šola na Koroškem, ki jo obiskuje več kot 600 učencev. V njej je zraslo nekaj odličnih glasbenikov, ki na državnih in mednarodnih glasbenih tekmovanjih dosegajo vrhunske uspehe. Prav zato me tem bolj veseli, da se po dolgih in večletnih debatah končno le obeta eksistenčna rešitev Glasbene šole, in to v obliki odgovornosti, ki jo je zanjo prevzela koroška deželna vlada.
Omenjeni uspešni razvoj sega daleč preko golega ohranjanja kulturnih tradicij. Ubira namreč nova pota v smeri modernega, sodobno zasnovanega pa tudi družbenopolitično angažiranega kulturnega delovanja. V zadnjem desetletju, ko smo v ta namen še dobivali subvencije, smo ga dokazovali predvsem z lastnimi gledališkimi produkcijami. Še zlasti pa je prav v tem pogledu prepričal »teatr trotamora« iz Šentjakoba v Rožu, gledališka skupina, ki se je razvila v večjezično, interkulturno in mednarodno priznano gledališče. Slovenska kultura na Koroškem se ob profilu te gledališke skupine napaja s prepotrebnim oporečniškim in puntarskim izročilom, saj se skupina dosledno kritično ukvarja z vprašanji konfliktne preteklosti, politične kulture in vrednotenja dvojezičnosti na Koroškem.
Zavedam se, da v tem primeru ne govorimo o profesionalnem gledališču. Čeprav je ta vizija z današnjega vidika neuresničljiva, se uveljavljajo in so se uveljavili polprofesionalni pristopi. Vem, da tem kriterijem odgovarja že marsikatera gledališka predstava v prosvetnih društvih, toda prav tako dobro se zavedam, da je s trajnim delom na enem samem področju kulture mogoče izoblikovati poseben profil, ki daje kraju in ljudem poseben kulturni pečat. V mislih imam (tudi) Šmihel nad Pliberkom z jasno prepoznavnim lutkovnim delom, s katerim se uveljavlja kot najpomembnejši lutkovni center na Koroškem, lutkovni festival CIKL-CAKL pa spada med najpomembnejše lutkovne festivale na Slovenskem. Taka ustvarjalnost in kakovost preraščata lokalne okvire in na Koroškem ustvarjeno slovensko kulturo uveljavljata tako v Avstriji kot Sloveniji.
To so primeri dobre in uveljavljene prakse, v katero so ves čas vključeni tudi mladi. Pokazatelji uspešne kulturne vzgoje, kjer slovenski jezik skušamo graditi tudi navznoter, nas potrjujejo v prepričanju, da je investicija v kulturno vzgojo mladih perspektivna kulturna naložba. O tem pričajo številni mladim namenjeni izobraževalni programi. Naj omenim akcijo »Bralna značka« v Slovenski študijski knjižnici, pri kateri vsako leto sodeluje nad 500 otrok, zunajšolske kreativne jezikovne počitnice za utrjevanje slovenskega jezika v poletnih mesecih v Sloveniji in na Koroškem, likovne kolonije, gledališke delavnice, skupne literarne delavnice dvojezičnih šol na Koroškem s šolami v Sloveniji in pa natečaj za spodbujanje pisanja v slovenskem jeziku. Zlasti želim poudariti, da je prav natečaj »Na dan z besedilom«, pri katerem sodelujejo vse slovenske kulturne in izobraževalne ustanove na Koroškem, pozitivno presenetil. Spodbudno je prav vsakoletno naraščanje števila prispelih besedil.
Če povzamem glavne iztočnice svojega razmišljanja, pridem do naslednjega sklepa: Materialne razmere v Avstriji in predvsem v Sloveniji so se poslabšale, evropska kulturna politika omejuje vsa tista področja, ki ne igrajo na vižo kapitala. V novi, od leta 2013 vladajoči koaliciji na Koroškem še ni opaziti dovolj obetavnih impulzov za kulturo: če povem le to, da v smernicah koroške deželne vlade za kulturno pospeševanje koroški Slovenci nismo omenjeni niti z besedo. Prav tako se lahko samo čudimo, kako je mogoče nov kulturni polet na Koroškem opravičevati s tem, da je leto 2015 proglašeno kot leto šeg in navad?
Uradna koroška kulturna politika je sicer res dala nekaj novih pobud. Festival »transformale« je bil v tem smislu dober začetek, vendar so ga za letos finančno, časovno in programsko že okrnili. Mnogi, ki bi želeli sodelovati, so padli skozi rešeto, med njimi tudi slovenski projekti. Sem pa pozitivno presenečen nad uspehom našega projekta, kar nas, ker so se nam zaprli številni drugi kanali, nekoliko tolaži.
Kljub temu pa se sprašujem, zakaj za take množične in stalno ponavljajoče se spektakle, kot so zabavne prireditve ob predstavitvah šeg in navad, priteka ogromno denarja iz deželnega proračuna. Pri tem me skrbi dejstvo, da zaradi tega umetnost in kulturna ustvarjalnost ostajata vse bolj na repu družbenega dogajanja. Koroška v tem pogledu prednjači, saj vse druge avstrijske zvezne dežele namenjajo umetnosti precej več denarja.
Splošne družbene razmere (evropske, slovenske in koroške) kulturi niso ravno naklonjene. Morda pa se v tem primeru koroški Slovenci lahko celo malo veselimo »srečnega« paradoksa, da naša maloštevilčnost in jezikovna vztrajnost spodbujata energije za kulturno in ustvarjalno raznolikost, vsekakor takšno, po kateri se razlikujemo od populističnih eventov, ki nimajo nič opraviti s kulturnim ustvarjanjem. Pozitiven domet slovenske kulture na Koroškem prav gotovo črpamo iz predpostavke, da jo v veliki meri razumemo kot kontrapunkt nevarnostim folklorizacije in izgube slovenskega jezika. Če na položaj današnje kulture v evropskem, slovenskem in koroškem merilu gledamo kritično, je privlačnost naše kulture predvsem v plavanju proti toku, v odklanjanju prilagajanja in v upiranju poskusom jezikovne asimilacije.
Slovenska prosvetna in kulturna društva ter slovenske kulturne organizacije so v tem smislu na dobri poti. Zelo pozitivno je, da imamo bogato, na izrazito[:]