16 Okt upravno sodišče razveljavilo svojo odločitev v zadevi uradnega jezika v Škocijanu

Upravno sodišče je v teh dneh razveljavilo svojo odločitev v zadevi uradnega jezika v občini Škocijan. Upravno sodišče je namreč pred leti odločilo, da v občini Škocijan slovenščina ni dovoljena kot uradni jezik. Očitno je sodišče zamenjalo delež občanov s slovenskim pogovornim jezikom v kraju Škocijan (pod 10%) in občino Škocijan (z nad 10% deleža občanov z slovenskim pogovornim jezikom) in kratkomalo odločilo, da vsi občani občine Škocijan nimajo pravice do slovensščine kot uradenem jeziku. To napačno odločitev je zdaj po skoraj desetih letih razveljavilo upravno sodišče samo.
Vmes pa je prišlo leta 2011 do kompromisne rešitve celotne problematike dvojezičnih napisov in uradnega jezika. Rešitev je sledila logiki: 1. vse dvojezične table iz leta 1977 ostanejo; 2. vse odločitve ustavnega sodišča se uresničijo in 3. vsi kraji dobijo dvojezične napise, ki imajo 17,5 % prebivalcev s slovenskim pogovornim jezikom. Kažipoti, ki kažeji iz dvojezičnega kraja v dvojezični kraj so tudi dvojezični. Pri uradnem jeziku se je zataknilo: deželni glavar se je skliceval na tedaj še veljavno odločitev upravnega sodišča, da v občini Škocijan slovenščina ni uradni jezik, mi pa smo se sklicevali na odločitev ustavnega sodišča, ki je določilo 10 odstotni delež na občinskem nivoju za uradni jezik. Po dolgih in mučnih razpravah, je prišlo do kompromisne rešitve, da so se kraji s pravico slovenskega uradnega jezika zapisali v zakon z izjemo kraja Škocijan.
Tudi v primeru kraja Dobrla vasi je deželni glavar zagovarjal negativno stališče, čeprav je ustavno sodišče prav v primeru Dobrla vasi sprejelo odločitev v zadevi uradnega jezika. Pogajanja so bila pred propadom.
Po podpisu memoranduma in pred sprejetjem ustavnega zakona smo v obširnem pismu opozorili na nelogiko glede uradnega jezika v Škocijanu in Dobrla vasi (in tudi na primer dvojezičnega napisa v Dobajni v občini Hodiše) vse merodajne faktoreje na Dunaju (vlado in parlament). Kljub temu je parlament sprejel ustavni zakon skoraj soglano, le trije zeleni poslanci so se vzdržali.
Odvetnik Rudi Vouk se je nato pritožil pri ustavnem sodišču in argumentiral, da sprejeti ustavni zakon nasprotuje členu 7 in mednarodnemu pravu. Ustavno sodišče je to pritožbo zavrnilo in ugotovilo, da je ustavni zakon na novo definiral pravice v zadevi dvojezičnih napisov in uradnega jezika in s tem določil nova pravila igre, ki veljajo tudi za ustavno sodišče.
Nato se je CAN (Center avstrijskih narodnosti, kateremu predsedujeta Marjan Pipp in Zdravko Inzko) pritožil pri dunajskih ambasadah podpisnic avstrijske državne pogodbe, da rešitev v zadevi dvojezičnih napisov in uradnega jezika nasprotuje členu 7 ADP. Center jih je pozval k ukrepanju, kar po državni pogodbi lahko storijo podpisnice državne pogodbe po členu 34 in 35 Državne pogodbe.
S strani ambasad po mojem vedenju ni bilo kakih reakcij z eno izjemo, da je namreč ameriška ambasada v mejlu meni zapisala, da se strinja z doseženim kompromisom na Koroškem.
Člen 7 ima dve plati: notranjedržavno so ostavki 2,3 in 4 v ustavnem rangu, zato ustavno sodišče lahko preverja zakone na podlagi teh ustavnih odstavkov. Ker pa je državna pogodba madnarodnopravna pogodba seveda člen 7 še vedno velja. V tem primeru pa je kompetenca preverjanja člena 7 pri podpisnicah državne pogodbe. Očitno se ZDA, Rusija, Francija in Velika Britanija te pravice ne poslužujejo, kljub pismu CANa in neštetim neformalnim urgencam R Slovenije.
Očitno je res, kar je zapisano v protokolih zvezne vlade iz časa sklepanja o državni pogodbi, ko je avstrijski zunanji minister na seji vlade dejal, da mora Avstrija sprejeti tudi člen 7, ker je to sestavni del državne pogodbe in le preko te bo Avstrija spet neodvisna. Poudaril pa je, da je popolnoma jasno, da bo “Avstrija interpret vsebine člena 7 ADP”! Praksa od leta 1955 do danes potrjuje to izjavo.
Skratka, dosegli smo to, kar je bilo mogoče doseči na podlagi člena 7 kot notranjeavstrijskim ustavnim zakonom.
Je pa treba omeniti še eno drugo pot, ki ni nepomembna. Krajani Dobrle vasi, še posebej Stefan Kramar se niso spoprijaznili z odločitvijo, da nimajo pravice do slovenščine kot uradnem jeziku . V strpnih pogovorih z županom in drugimi občinskimi činitelji so dosegli, da se uradni jezik prakticira še naprej tudi brez zakonske osnove. Torej pot dialoga tudi odpira pot do rešitev…
P.S.: Evropska unija sledi logiki nediskriminacije. Torej v našem primeru bi lahko državljan R Slovenije, ki bi se naselil v kraju Škocijan zahteval slovenščino kot uradni jezik in se skliceval, da je slovenščina dovoljena v posameznih krajih te občine. Po mojem bi tak primer dobil podporo pri Evropskem sodišču… Morda pa bodo odgovorni v občini Škocijan zdaj po desetletnem brezveznem prerekanju, ki bo občino stal kar dosti denarja le prišli do spoznanja, da je pot sodelovanja in konstruktivnih rešitev cenejša in bolj ustreza turističnemu imedžu občine kot pa pot konflikta…